Knjige, ki sem jih prebral prejšnje leto

Ker študiram filozofijo, moram tako rekoč po študijski dolžnosti brati neumne knjige. Študent medicine lahko za kakšnega izmed predpisanih učbenikov reče, da je nenatančen ali nepregleden; študent prava lahko upravičeno trdi, da je zakonik, ki ga mora preučevati, prezapleten ali okruten; le študent filozofije pa je soočen z besedili, ki morejo biti lažna, neumna in škandalozna. O njih iz očitnih razlogov ne bom pisal. Slabi knjigi moramo namreč pustiti, da obsega prav toliko strani, kolikor je dolga: vsak stavek, posvečen slabi knjigi, podaljša njeno usodo za še nekaj več besed, ki bi se ne smele nikdar zgoditi. Tako kot je obžalovanje dvakratno zlo, saj zagrešenemu zločinu doda nov zločin žalosti, tako je tudi kritika slabih knjig samo še en - morda le nekoliko spretnejši - podaljšek taistih slabih knjig. Slabe knjige morajo ostati velika in pomembna znamenja človeških nepremišljenosti, ki jih obkrožimo z uvidevnim molkom.

Nič presenetljivega ni na tem, da bi morale najboljše knjige biti deležne iste usode. Tudi o najboljših knjigah bi morali molčati: a ne zato, ker bi ne bile vredne novih besed, temveč zato, ker jih ne potrebujejo. Morda nisem edini v mnenju, da je vsaka spremna beseda k resnično dobri knjigi nič več kot žalitev ali izraz pritlehnega stremuštva urednikov. Vsi veliki komentatorji so se tega dobro zavedali: zato so svoje misli o delih, ki so jih najbolj cenili, zapisali v prostor, ki so jim ga namenila ta dela sama - ob rob besedila. Monografije in samostojna razmišljanja so tako namenjali le manj popolnim tekstom.

Govoriti ali pisati o najboljših knjigah bi potemtakem pomenilo nujno govoriti o knjigah, ki niso povedale vsega in ki torej ostajajo zavezane nepopolnosti vsega človeškega. Če o knjigi moremo govoriti, potem knjiga ne more biti najboljša; če lahko knjigi pritaknemo eno samo besedo, potem očitno ni povedala vsega.

Med tema dvema skrajnostima, ki onemogočata komentar in nadaljevanje, obstajamo človeški bralci: v tej sredini pišemo komentarje in iščemo izgubljeno nit nedokončane tapiserije, te najbolj zveste prispodobe nepopolne knjige. Kakor se v svetu, v tej razsežnosti med lučjo in temo, odvijajo človeška dejanja, ki ne morejo biti nikoli popolna, so pa lahko zato slavna, tako se tudi v območju med največjimi in najslabšimi knjigami vrstijo besedila, ki niso najvišja, so pa zato pogosto navajana in komentirana. Ko beremo te tekste, ki bi jim nekoliko neprevidno rekli temeljni ali začetniški, si ne moremo pomagati, da bi v njihovem mišljenju ne zasledili nekoliko obrabljenosti. Izkustvo branja Platona me je spomnilo na prijatelja, ki je odpotoval k daljnemu izviru reke, ob kateri je bival dolga leta: ko je pil iz izvira, je kljub njeni čistosti čutil, da je bila to ista reka, iz katere je pil že toliko dolgo časa. Tako je tudi s prvimi filozofi: ko se skozi zunanja obzidja komentarjev prebijemo do jedra njihovih razglabljanj, razočarani ugotovimo, da je izvir obrabljen, da je izvir mišljenja čudna točka, ki je hkrati najmlajša in najstarejša. Izvir je morda nenavaden že sam po sebi: to je kraj, od koder mladost pronica že od nekdaj; kraj, kjer se mladost pokaže kot tisto najstarejše. To je lekcija, ki sem jo dobil lani, ko sem prvič po vseh prebranih komentarjih pričel s prvim resnim branjem Epikurja in Lukrecija. V tekstih, kjer sem pričakoval najčistejši izvir vse filozofije, ki iz stališča nereda ali resentimenta zabodeno zre v boljšo srečo (ali izvir vsega pesimizma z lahkimi nogami), sem našel obrabljena mesta. Ti veliki avtorji niso nikdar počeli kaj drugega kot prepisovali od svojih veliko bolj talentiranih naslednikov.

Do istega zaključka sem prišel, ko sem poleti prebral celotni opus nemškega pisatelja Sebalda ter se nato lotil njegovih predhodnikov, Nabokova in Bernharda: vse najboljše sta pobrala iz Sebalda samega. Sebald, ta tesnobni pohajkovalec sredi porušenih mest, je dobro vedel, da nekatere stvari - nekateri pisatelji, nekatere stavbe, nekatere misli - pokažejo svojo najboljšo stran šele v času, ki ni več njihov. Nekatera mesta zažarijo šele pogorela. Nekateri pisatelji postanejo veliki šele takrat, ko je njihov čas dovolj oddaljen, da jih prične prikrivati veličina nerazumljivosti. Nekateri ljudje (večina politikov denimo) zaživijo šele v spominu: nasprotno kot pri običajnih ljudeh je njihova živa prisotnost tista, ki se zdi bleda in prosojna v primerjavi z mislijo nanje. Velika večina knjig pa postane zares dobrih šele takrat, ko niso več sodobne ničemur. Mož brez posebnosti, tretja knjiga, ki sem jo prebral lani, bi morala biti odvratna bralcem, sodobnim Avstro-Ogrski. Musil se je dobro zavedal te iztirjenosti časa: "Sedanjost je kakor zadnja hiša v mestu. Na nek način še spada vanj, a hkrati že naznanja njegov konec." Sodobnost in sedanjost sta si kar najbolj oddaljena časa: v sedanjosti nismo zares sodobni ničemur. Sodobniki se izkažemo samo za nazaj, in vedno občutimo stud, ko pričnemo ugibati, komu se bomo izkazali za sodobnega.

Večji del poletja sem preživel med prevajanjem komedij. Najvišji nauk teh dni me je obšel šele pred kratkim. ko sem poskušal ugotoviti, zakaj mi prevod ni uspel tako dobro, kot bi želel: vsak jezik ima svoj smeh. Prevajati v slovenski sveh, ki vedno zveni ali krčevito ali topo, ali kot bolezensko vreščanje ali kot nerodna zadrega, to je v resnici težka naloga. Ne morem si predstavljati Slovenca, ki se smeje z rdečimi lici. Slovenec se smeji z arrière-pensée. Slovenec je negotov v smehu. Slovenec se obotavlja, ko se smeji, za kaj takega "mora biti sproščen", "razpoložen", "pravi čas mora biti". Slovenec misli, da šala nekaj zagotavlja, s smehom se ne odzove nanjo, temveč ji dvomeče pritrdi. Vse to je še toliko huje, ker velja za mene, Slovenca.

V poldnevu leta sem se lotil nekaterih novih filozofov, ki so me pustili neprepričanega, a zato oboroženega s toliko več argumenti proti sedanjosti. Pet sledečih mesecev sem preživel med začetki knjig, med nastavki nekega mišljenja ali zgodbe. Tako sem se lahko, domnevam zdaj, odvrnil od možnosti slabega nadaljevanja, ki sem ga v življenju onkraj knjig težko preprečil. Knjiga, ki jo ne preberemo do kraja, je edina stvar, ki jo lahko resnično pustimo nedokončano: v vsem ostalem, prijateljstvu, življenju ali umetniškem delu, se tudi odsotnost konca kaže zgolj kot posebna vrsta zaključka.

Ob samem koncu leta sem prebral dve resnični knjigi. O njih se, kot rečeno, ne bom izrekal.

2 komentarja:

eva pravi ...

Samo misel, ki se mi je utrnila ob prebiranju. Glede na razmerje, ki si ga orisal, med odličnostjo knjige in pisanjem o njej, se je morda smiselno vprašati, kakšna je vloga kritike. Predvsem literarne kritike. Zdi se, kot da se mora vsak kritik sprijazniti s tem, da piše o povprečnih knjigah, o tistih "vmes". Užitek v branju redkih knjig, ki ne pustijo, zahtevajo komentarja pa mora ohraniti zase.
Ampak ali ni prav in celo nekako pošteno, da dobro knjigo deliš z drugim človekom, da druge ne prikrajšaš zanjo? Morda vsaj s tistim, ki ti veliko pomeni, s katerim hočeš deliti vse lepote sveta. Zanimivo bi bilo videti recimo v Literaturi kritiko, kjer bi bil napisan naslov knjige in njen avtor pod tem pa zapis Odlična knjiga! In to bi bila vsa kritika.

Anonimni pravi ...

Čefur.