Individuacije: Nos in Dvojnik

Največja težava vsake filozofije, ki poskuša misliti individuacijo, je dejstvo, da je sam princip individuacije vedno drug glede na tisto, kar je postalo individualno. Res je, neka stvar je posamična, neko človeško bitje individuum, nek jaz je poenoten; a prav zato, ker filozofija poskuša poiskati princip tega poenotenja, postane posamičnost posameznika predindividualna in potemtakem tudi druga v razmerju do njega. Če poskušamo ugotoviti, kaj nas napravlja posamične, bomo vedno naleteli - sredi naše posamičnosti, v samem smislu naše posamičnosti - drugost in transcindividualnost.

To je najlepše razvidno pri Lacanu. Pripoznati se v podobi ali v zrcalni sliki je bilo, gledano filozofsko, za Lacana vseskozi nekaj podobnega principu individuacije: razpršenost parcialnih gonov in plavajočih organov, ki vsak sili v svojo smer, se v trenutku pripoznanja poenoti v eno samo telo. Podoba enega telesa je za Lacana shema, ki individualizira. A zadeva se zaplete takrat, ko jaz prepozna v tej shemi svojega nasprotnika. Podoba, ki jo vidi v zrcalu, v kateri najde svoj princip individuacije in točko svoje identifikacije, grozi, da ga bo izrinila in na koncu zamenjala. Z drugimi besedami, sam princip njegove individualnosti postane njemu nasproten individuum. Od tod grožnja dvojnika.

To strašansko razsežnost, ki leži v samem srcu individualnosti, je opisal Dostojevski v svoji zgodnji groteski Dvojnik. Pisun Goljatkin nekega večera sreča svojo natančno kopijo, ki ga prične trpinčiti in mu na koncu dela odvzame njegovo identiteto, zavzame njegovo "mesto". Ta novela je bila napisana pod neposrednim vplivom neke druge slovite groteske, Gogoljevega Nosu: tako kot pri Dvojniku se tudi v Nosu zgodi grozljivo srečanje nekje na ulicah Peterburga, kjer junak sreča, oblečenega v frak, svoj lasten nos. Njegov nos, ki je neke noči skrivnostno izginil, se zdaj kakor pravi gizdalin potepa po mestu, deli dekletom komplimente, še celo vpadljive brčice si je začel puščati. Podobnosti so očitne, razlike pa še bolj. V Gogoljevem besedilu se osvobodi organ, v Dvojniku se osvobodi shema; pri Gogolju se avtonomizira "parcialni gon", pri Dostojevskem "zrcalna podoba". Tako lahko vidimo, da tudi pri Lacanu obstajata dva načina, kako lahko postane ogrožena individualnost jaza: prvič tako, da se odcepi nek organ, ki prične živeti svoje življenje (nevrotični tiki udov, erotizirani segmenti telesa); drugič tako, da se odcepi in individualizira sam princip njegove individuacije, njegova podoba.

Druga grožnja je očitno temeljnejša, fundamentalnejša, globlja. Kot namreč vidimo pri Nosu, se lahko organ osamosvoji samo tako, da vzame nase formulo individuacije, kot mu jo ponudi podoba telesa. Organ se osamosvoji tako, da se prične obnašati kot enotno telo: obleče se v frak in lepe hlače, hodi po ulicah, zapeljuje dekleta, popravlja si brčice. Osamosvojitev organov se ne dogaja po principu, ki bi bil neodvisen od principa individuacije, kot ga ponudi "zrcalni stadij" (kakor da bi lahko obstajal nek ločen "princip individuacije organov") temveč natanko v skladu z njim. Osvobojeni nos ni nos, ki bi smrkal neodvisno od naše volje, ki bi se, skratka, obnašal še naprej kot organ, "le da po svoje", temveč nos, ki si obleče frak in jo mahne v mesto. Vsak osamosvojeni organ je že telo, vsak nos je že dvojnik. Zrcalni stadij je Lacanovo veliko odkritje podivjane individuacije. Ko je jaz individualiziran preko podobe, prične pretiti grožnja, da se bo individualizirala ta podoba (moment dvojnika). V drugem koraku pa prične ta shema - kakor da bi bil to sploh šele pravi način njene individualnosti, šele njena prava norost - individualizirati organe, ki postajajo telesa (moment nosu v fraku). Pri Kantu lahko najdemo analogno distinkcijo: sintetična enotnost zavesti je princip, ki ga odkrijem v sebi kot nekoga drugega (ali tako pravi Deleuze); analitična enotnost zavesti pa ne pomeni navsezadnje nič drugega kot dejstvo, da je vsaka reprezentacija nek majhen jaz, ki si lahko odene frak in cilinder, se izgubi.

11 komentarjev:

špiklja pravi ...

kaj pa grožnja tujca v ogledalu?
(npr scena v Twin Peaks, ko oče Laure Palmer v ogledalu zagleda Toma, priložnostni izvir zla niza nekaj serij...)

Nisem čist na tekočem glede razmejitve teritorijev lacanove razpredelnice ISR, samo se mi zdi, da gre v tem primeru za zelo temljito in travmatično izkustvo grožnje varljivosti Drugega.

Zelo laično: če se prva individuacija zgodi na imaginarnem nivoju s zrcalno podobo, pa se tekom razvoja, skozi simbolne interakcije itd konstituira nek jaz, ki sicer temelji na podobi telesa, jo pa presega in umešča v n kontekstov in ji podeljuje konsistenco - ustvari se torej nek imaginarni konstrukt, ki subjektu onkraj sujektivnih instanc njegovih izjav zagotavlja "rok trajanja" v različnih stavčnih univerzumih in diskurzivnih zvrsteh - jaz. V svetu objektov je to vsekakor priviligirani objekt (po mnenju nekaterih celo temelj in mušter konstituiranja objektov kot takih), njegova konsistenca pa je na nek način med drugim postavljena na preizkušnjo vsakič ko se subjekt postavi pred reflektivno površino. tako lahko razumemo res grozljiv efekt omenjenega prizor. Ko zrcalna podoba, kot srčika geneze objektov, izgubi konsistenco, se v nekem smislu v temeljih zamaje ves svet.

(Ker pa gre za ogledalo, je kriza notranja. Verjetno bi lahko celo rekli, da v Lynchevem univerzumu ta motiv predstavlja en od načinov kako "realno" vdira v fikcijo - nekako temeljni sežime vsega grozljivega na filmskem platnu. Kjer gre vedno za pogled in kako mu ubežat. Samo ogledalo pa seveda ni dosti za konkretne efekte. Pri omenjeni sceni je pomoje precej odvisno od izbora lika, ki se odseva v ogledalu - nekako ne preveč grozljiv glede na kontekst pritlikavcev in deformiranih velikanov - sivolasi dolgolasec Tom, ki pa bi bil pa še kar grozljiv, če bi ga zagledal poleg sebe v kinu, ali če bi ga zavozil v lajfu in se nekega jutra zbudil v formi zlobnega starega hipija...)

Enako kot pri fikciji, pa se mi zdi, da samo ogledalo ni dovolj za tovrstne učinke, vsaj pri duševno zdravih ljudeh. Na dejstvu da se subjekt opazuje v ogledalu, pa magari ob treh ponoči, ni nevem kake grožnje simbolnemu redu ali možnosti krize individuacije. Zdi se, da se mora prostor med telesom in reflektivno površino zapolniti z nečim, kar v tem medprostoru zaznamuje prisotnost simbolnega etra - da se skratka prepreči iluzija kratkega stika pogleda.

(Tarkovski je to znal v Nostalgiji. In pa videospot Fredy Millerja: Vedno si sanjala njega, sijajen primer, sploh način kako podpira besedilo komada in pozicijo avtorja v medijskem prostoru - subjekt, ogledalo, vmes dikoteka (libidalno strukturiran prostor per excelence) in mi, ki smo ujeti v ravnokar razprt krog imaginarne individuacije - "Njeeeeeeeeeega...")

koba pravi ...

glede zrcalne podobe: je priviligirani objekt z ozirom na to - prej kot glede na neko kvazi matrično funkcijo pri genezi objektov - da je namreč naš objekt. preden se otrok prepozna v zrcalni podobi, ugotovi, da ima nad njo nekakšno kontrolo. med bolj ali manj inertnimi stvarmi je nekje na neki površini podoba, ki je z "mano" v intimnem razmerju. idividuacija pride kasneje, z njo pa predstava o svojem telesu, ki se s časom preko raznih procesov formira v koherentno predstavo o sebi, svojem mestu in interakcijah v svetu objektov. in redki bodo trenutku v življenju povprečnega individuuma, ko bo reduciran na na nevem kakšen zaprečen subjekt izjave - prej kot ne lahko take situacije opredelimo kot patološke. obstajati je - vsaj ontično - toliko kot biti objekt med objekti.

odtod dve zoperstavljeni lastnosti zrcalne podobe:
a) dinamična - je objekt med objekti, nad katerim imam kontrolo
b) statična - je objekt, ki mi zagotavlja konsistenco kot subjektu

doseg in grožnje individuacije se da izpeljati iz tega inherentnega konflikta v samem jedru zrcalne podobe.

pogoj možnosti uspešne individuacije preko zrcalne podobe, kolikor je le-ta neko priviligirano znakovno razmerje, pa je v tem, da je "označevalec" neposredno zraščen z "označencem". vidim, kako se gledam, v trenutku, (skoraj - ki pa že odpira vse krize identitete) brez zunanjosti, neki, povejmo naravnost, pred-simbolni (torej pred dirrendajem samo-afektiranja z zvočnimi označevalci) gledam-se-videti ali vidim-se-gledati. to neposredno razmerje je bistveno za subjektov odnos do prostora. brez njega bi se težko uspešno razvila iluzija življenja med objekti, iluzija, da se svet, ki ga vidim, začenja tik pred mojimi očmi, da se dotika moje kože (znotraj katere bivam jaz) itd

možnost krize se odpira, ko se razmerje med statičnim in dinamičnim aspektom zrcalne podobe sprevrže - nekonsistentnos osnovne označevalne funkcije (tujec) ali inertnost, ko gre za "brisanje označevalca" (dvojnik).

Aljoša pravi ...

@koba:

"Pred dirrendajem samo-afektiranja z zvočnimi označevalci."

Najraje bi rekel: "odlično rečeno," ampak to bi bilo očitno napačno.

@špiklja:
"Zdi se, da se mora prostor med telesom in reflektivno površino zapolniti z nečim, kar v tem medprostoru zaznamuje prisotnost simbolnega etra - da se skratka prepreči iluzija kratkega stika pogleda."

Včasih je posrednik vir najhujše trčenosti. Schreberjevi živci/žarki so utelešenje smisla, način, kako smisel ali komunikacija dobi svoje telo. Najbolj nore podobe Tarkovskega, tista sluz smisla iz Solarisa denimo, imajo po mojem isto vlogo. Zakaj so te stvari resnično grozne? Zato, ker predstavljajo telo brez individuacije. Tako površina planeta iz Solarisa kot Schreberjevo živčno tkivo sveta sta povsem telesni ("iz najfinejše snovi," pravi Schreber), a brez posamičnosti. Ta utelešenja so neštevna, tako kot so neštevni snovni samostalniki. Prav zato, ker so brez posamičnosti, se te gmote tudi predstavljajo kot komunikacija (kot tisto transindividualno). Velika zmota norcev je morda v tem, da vselej prevajajo neindidualno (čisto snov) v transindividualno (v komunikacijo). Zato prisluškujejo stenam, iščejo skrita sporočila v oblakih, se skrivajo pred signali in prepoznavajo v gmotah sveta možnost komunikacije. Za Schreberja je cel svet orjaška telesnost komunikacije.

koba pravi ...

"Tako površina planeta iz Solarisa kot Schreberjevo živčno tkivo sveta sta povsem telesni ("iz najfinejše snovi," pravi Schreber), a brez posamičnosti."

zanimiva primerjava. se mi zdi, da bi bil Schreberjev dnevnik lahko Solaris 2, v kolikor je bila specifičnost njegove pozicije kot paranoika, da je bil, za razliko od astronavtov, malo manj previden v razmerju do realnega :)

(podobe brez biti, ki se porajajo, ko se človek približa Solarisu, bi bile zanimive tudi glede na tisto, kar smo prejšnji teden obravnavali glede feminizma kot ontološki položaj ženske - bitje, ki ne ve, da ga ni...)

"Zakaj so te stvari resnično grozne? Zato, ker predstavljajo telo brez individuacije."

priviligirana točka detekcije posamičnosti se mi zdijo oči (in bolj abstraktno luknje na splošno). glede na oči človek po navadi presodi kako je s tem. odtod groza zrenja v oči pajka npr, ki nihajo nekje med neposamičnostjo in neko grozljivo posamičnostjo. glede tega se mi zdi bistven lesk - če so oči motne, temne, "nepredirne" je vedno nekaj narobe s individuacijo... in kaj je lesk? je odboj, refleksija - delček mene v podobi drugega...

Aljoša pravi ...

Ja, temu na sledi bi lahko rekli kakšno tudi o konceptu motnega pogleda. Ko v človekovih očeh vidimo motnost, rečemo, da je tolmun njegove duše kalen. To pa pomeni dvoje. Prvič, gledano od zunaj, je takšen človek nezbran, v njem prepoznamo neuspelo poenotenje. Zberi se, postani en in se znebi tega motnega pogleda, človek. Drugič, gledano iz vidika tega človeka samega, pa motni pogled pomeni dejstvo, da se mu stvari ne dajejo kot ene, da se mu reči kažejo kvečjemu v nejasnih silhuetah, ki drsijo ena v drugo. Motni pogled je nekakšna tančica neindividualnosti: če pogledamo v motne oči, ne moremo videti enega individua (saj se ne more zbrati in poenotiti); če pa gledamo SKOZI motne oči, ne moremo videti ene stvari, saj so tokrat reči tisti, ki ne morejo postati posamične.

En gros: če je tolmun kalen, ne izgubi svojo posamičnost zgolj on, temveč tudi stvari, ki jih odseva.

koba pravi ...

"Včasih je posrednik vir najhujše trčenosti. Schreberjevi živci/žarki so utelešenje smisla, način, kako smisel ali komunikacija dobi svoje telo."

v tem smislu bi rekel, da je za možnost krize zrcalne indentifikacije nujno redefinirati razliko - tj dati videti sluz med subjektom in zrcalom. ker, kakor je bilo rečeno, uspešna idividuacija predpostavlja neko iluzijo kratkega stika, ki ga golo sedenje pred zrcalom težko dekonstruira.

povsem druga stvar je že ogledalo na javnem prostoru. kar je sploh zabavno, če pomislimo, koliko je nekih subtilnih režimov glede ogledovanja. samo na samem ali tam kjer je nujno potrebno - ko pomerjamo obleko, ko gremo z wc-ja - spotakljivo bi se bilo, na primer, sprehajati po Čopovi z ogledalom pred sabo. tukaj je seveda primarna grožnja škodljivega vpliva narcizma na družbo. ki pa ima, seveda, spet dva konca. lahko jo beremo kot
a) grožnjo nekega incestoidnega neposredovanega imaginarnega stika, oziroma
b) grožnjo dekonstrukcije tovrstnega stika, še najraje pa kot
a-b) kompleks, ki deluje v tandemu - v vulgarnem smislu, da kopalniška sopara in nakupovalna naglica pripomoreta k boljši samopodobi...

koba pravi ...

"Motni pogled je nekakšna tančica neindividualnosti: če pogledamo v motne oči, ne moremo videti enega individua (saj se ne more zbrati in poenotiti)"

ampak, treba se je le spomniti, da gre za oči, senzorni organ, na katerega se po nekakšnem čudežu prilepi funkcija kukala v notranjost subjekta. splošna podoba je, da je oko leča, vstavljena v odprtino membrane subjekta - on gleda nas ven, mi pa njega noter :)

spet pa ni tako preprosto. reče se: "oči so ogledalo duše" - čigavo dušo potem odsevajo, z ozirom na to, da je reflektivna površina najbrž obrnjena navzven? ali pa pregovor predpostavlja možnost, da se subjekt v svojih očeh ogleduje od znotraj, kar se potem prikaže na zunanji površini...

ti predsodki, ki se lepijo na oko, so še posebno plodna tema v filmu. v smislu, da je oko v principu zgolj kamera. npr v Scaphandre et le papillon, tisto izbuljeno črno oko glavnega akterja - drugega mu "zašijejo" že takoj na začetku filma precej nepojasneno - na las spominja na leče kamere. učinek je gromozanski zaradi dejstva, da veliko večino filma gledamo skozi "oči junaka", in potem kar naenkrat pogled na to izbuljeno oko/lečo...
Kitano je razvil cel slog s nepredirnim očesom slepca - dialektika dviganja in spuščanja tistih impozantnih črnih očal, tema vsevidnosti slepca... (ampak ok, tukaj ne gre toliko za iluzije očesa, ampak bolj za to, da je pogled, za katerega gre v filmski fikciji intimno zvezan s našim pogledom, pogledom Kitana kot režiserja...)

Špiklja pravi ...

Hej, moški špiklja, odkod odevanje v psevdoženstvo?

Špiklja (powered by WFH) pravi ...

Očitno se morava samo še odločit, kdo je nos in kdo dvojnik :)

Špiklja pravi ...

hm ... varljivosti Drugega

ne vem, zakaj, pred oči mi prideta še Naočnik in Očalnik

špiklja pravi ...

kej je lahko še bolj krepčilnega kot debata o dvojništvu s svojim dvojnikom?