Predindividualnost

X med delom pogosto cmoka, se smeji, stresa pripombe. To sredo si je odprla piškote in jih med branjem glasno žvečila. Ostali se vsaj na videz ne menijo za njo; mržnjo, ki bi bila podobna moji, lahko zaslutim le pri voditeljici. Ko poskuša biti prijazna do X, se ji glas trese v resentimentu, ki ga mora občutiti.

Nato x reče, v enem izmed svojih miselnih izletov: "Včasih igram igrice, tetris, potem pa še celo noč vidim like, kako padajo. Sploh se jih ne morem znebiti, a veste!"

To pričanje me presuni. Nekaj neverjetnega je na tem, da ima človek, ki ga mrzimo, predindividualnost. V X obstaja nekaj, kar je onkraj njene osebnosti, nek mehanizem ali avtomat, ki ji pozno v noč predvaja klobučaste like, kako padajo na dno njenega vidnega polja. Nekaj je, kar je X, a hkrati ni podvrženo njenemu imenu. Ta formulacija spodjeda moje sovraštvo: ko sovražimo človeka, verjamemo, da ni v njem ničesar, za kar bi ne bil odgovoren. Vse stvari, ki si jih lasti, imajo nezgrešljiv pečat njegove individualnosti, vsaka njegove gesta izraža isto sovražno silo, ki smo jo prvič prepoznali v izrazu njegovih besed in dejanj. Sovraštvo je vselej vpotegnjeno v logiko individualnega, lastnega.

Pri X pa vendarle: znamenje predinvidualnega. Tetris-teater, ki jo preganja pozno v noč, ki mu na koncu, tik preden zaspi, X sploh več ne prisostvuje. Takrat zaspi in nekaj trenutkov se gledališče vrti v prazno. Na oder padajo liki, a X že spi. X se pred očmi vrtijo nerazločne podobe, a v istem trenutku je X že v snu. X muči nespečnost tudi nekaj trenutkov po tem, ko že zaspi.
V njej je torej predindividualno, ki mu ne morem očitati ničesar, saj lahko mrzimo samo osebnost. Neosebnega ali predosebnega ne moremo sovražiti, lahko je samo odvečno ali nadležno, a še vedno nad možnostjo očitka.

To je univerzalni recept, kako se izogniti sovraštvu: razkriti dejstvo, da včasih v tebi zmaga nekaj (in ne nekdo), kar te nato vzame kot marioneto. Pokazati je treba na gledališče brez gledalca, ki se odvija v tebi.

Ljubezen se od sovraštva razlikuje v tem, da se ljudje zaljubljamo takrat, ko v nekom prepoznamo predindividualnost, ki je lastna ljubljenemu. Zaljubljamo se v nenamerne geste, v milino, ki pa jo vendarle pripoznamo kot lastnino nekoga (Schiller). Denimo, smeh, ki ga ne more nadzorovati, instinktivno popravljane pričeske, rahlo potresavanje, privzdignjena glava, zanimanje v očeh - ničesar izmed teh stvari se ne da ponarediti, vse so lahko le predindividualne. A kljub temu jih pripišemo nekomu kot njegove lastne: način, kako si popravlja lase, je njen; način, kako se nasmiha, je njegov; počasna, zasanjana hoja je njena - pa čeprav vse to počnejo na način, ki je strogo gledano predoseben, predlasten, predindividualen.

Lestvica temeljnih odnošajev do sočloveka bi šla torej takole:

1. Indiferentni smo do tistega, kar je predindividualno.
2. Sovražimo lahko le tisto, kar je lastno.
3. Ljubimo predindividualnost, ki jo prepoznamo kot lastno.

To sem se naučil od X, med eno samo učno uro.

10 komentarjev:

Sebastjan Erlah pravi ...

Je tu notri zajet tudi rasizem, ali je rasizem obratnost tega?

Aljoša pravi ...

Jaz bi rekel, da gre pri rasizmu res za podobno zadevo: ko smo rasistični, dolžimo človeka za nekaj, kar je absolutno onkraj njegove odgovornosti. Značilnost rodu (barvo kože), ki je najbolj predindividualna lastnost, kar jo lahko individuum "ima", poskuša rasist vključiti v osebnost samega individuuma. "Biti črn" za rasista ni predikat na istem nivoju kot "imeti skodrane lase" ali "biti visok": medtem ko sta prva predikata tudi za rasista čiste predindividualnosti, je črnec na nek način kriv, da je črn. Po mojem vsi mehanizmi moči, ki jim pravimo biopolitični (tudi rasistični), potekajo najprej na tem nivoju, kjer zvežejo individuuma na njegovo predindividualno, na njegovo telo ali življenje.

Na te povezave pa individuumi odgovarjajo tako, da izumljajo načine, kako lahko SAMI vzamejo svojo predindividualnost nase. Denimo, primer feministk. Z razliko od vsesplošnega mnenja feministke ne zavzamejo moške identitete, temveč zgolj izumljajo nove drže do svoje ženskosti (do predindividualnega dejstva, da so bile rojene v takšnem telesu). Isto so v šestedesetih počele militantne črnske skupine v ZDA, ko so dejansko prostovoljno in na način, ki ga oblasti niso predvidele, vzele nase svojo (predindividualno) črnskost. To je po mojem jedro gibanj, ki se formirajo okoli nekega dejstva življenja (v prvi vrsti spola in barve kože).

bu pravi ...

super napisano :) če mal elaboriram:
prvi prizor tvoje drame sovraštva se odvija v službi. tam kje bi morala x služiti, ona uživa (žre med govorjenjem, smeji se, ko bi morala delati). drug prizor je igra, kjer se izkaže, da ni x tista, ki se igra z liki, ampak se nekaj drugega igra z njo. (pri čemer je tetris sploh simpatičen primer že za časa budnosti, kjer liki padajo v ekran z neke off scene predindividualnosti, subjekt jih mora pa zlagat skupi)
tko da, mogoče pri tem ne gre samo za individualnost in predindividualnost, ampak je oboje umeščeno še v nek drug sistem - nadindividualnost. pogoj, da v službi zasovražiš x je, da štrli ven iz sistema - njeno lastno uživanje, ki pa se nevtralizira, ko spoznaš, da je že pogojeno z nekim drugim sistemom - predindividualnim. te tri ravnine pa res pomoje lahko reduciraš na dve - zgolj strukturo (družbeno in predindividualno) in izjemo (svobodno voljo). sovraštvo in ljubezen oba potrebujeta izjemo, da se vzpostavita. ni pa nujno, da si vedno indiferenten do nečesa zgolj pogojojenega. lahko te skrajno iritira dejstvo, da v žrtvi sistema tiči neko potencialno lastno, ki se ne aktualizira... sploh pa je lastno še kar problematičen pojem. vedno ga lahko reduciraš zgolj na način nanašanja na neko realnost.

bu pravi ...

taka kritika rasizma je pomoje v celoti zahodnjaška in zato na nekem nivoju ne more uiti rasistični logiki. strategija obravnavati človeka onkraj njegovega telesa kot subjekta - enakega med enakimi - je že zaradi svoje geneologije partikularna, kljub temu da se legitimira kot nadrasna. črnec dojet na tak način - kot Človek, abstrahiran od svojega telesa, pobeljen - bo verjetno užaljen.

glede feministk se pa ne bi strinjal. njihova manever je bil diametralen črnskemu (vsaj na ravni pop kulture). uspeh črncev je, da so se prepoznali kot nigri (in niso šli iskat svoje identitete v rodno afriko, oziroma se poskusili dojeti kot Ljudje), kot to kar so v ameriki dejansko bili. feministke pa niso bile dovolj spretne, da bi nase vzele podrejeno žensko vlogo, na način, ki bi jih osvobodil... hotele so biti dojete onkraj svojih teles kot ljudje - torej kot moški, saj je v večinoma moškem diskurzu človek neogibno moškega spola...

Aljoša pravi ...

"Taka kritika rasizma je pomoje v celoti zahodnjaška in zato na nekem nivoju ne more uiti rasistični logiki. strategija obravnavati človeka onkraj njegovega telesa kot subjekta - enakega med enakimi - je že zaradi svoje geneologije partikularna, kljub temu da se legitimira kot nadrasna. črnec dojet na tak način - kot Človek, abstrahiran od svojega telesa, pobeljen - bo verjetno užaljen."

Se strinjam. Prav zato pa pravim, da najboljši način odgovora na mehanizme rasizma ni sklicevanje na lastno človeškost, temveč izumljanje drugačnih, prostovoljnih načinov prisvojitve predindividualnega. Če črnec zanika dejstvo, da je črn, se ujame v logiko tolerance. Če pa nasprotno pristane na to, da je črn, in to dejstvo prisvoji na nov način, potem ima po mojem mnenju možnosti za uničenje moči, ki ga hoče zvezati s predikatom "biti črn".


"Glede feministk se pa ne bi strinjal. njihova manever je bil diametralen črnskemu (vsaj na ravni pop kulture). uspeh črncev je, da so se prepoznali kot nigri (in niso šli iskat svoje identitete v rodno afriko, oziroma se poskusili dojeti kot Ljudje), kot to kar so v ameriki dejansko bili. feministke pa niso bile dovolj spretne, da bi nase vzele podrejeno žensko vlogo, na način, ki bi jih osvobodil... hotele so biti dojete onkraj svojih teles kot ljudje - torej kot moški, saj je v večinoma moškem diskurzu človek neogibno moškega spola..."

Mislim, da lahko v tem kontekstu govorimo o dveh smislih besed "možatost" in "ženstvenost". Prvič pomenita te besedi nek določen sklop dejstev življenja in telesa: spolne znake, telesno konstitucijo, tipična čustva, način govorjenja in oblačenja. Po drugi strani pa pomenita ženskost in možatost določen odnos, ki ga lahko individuum vzpostavi do samih teh lastnosti. Ženstvenost bi v tem smislu pomenila nek odnos do sebe, ki bi bil zasnovan na navezanosti, pasivnosti, sramežljivosti. Ženska je denimo sramežljiva v odnosu do svojega telesa, kar z drugimmi besedami pomeni to, da zavzame tipično ženski odnos do telesa, ki je samo žensko. Tako bomo tudi v moškemu, ki je sramežljiv glede svoje golote (ki se recimo obotavlja na javnih kopališčih) prepoznali tipično ženski odnos do svojega telesa, pa četudi je to telo moško.

Zdi se mi, da lahko s pomočjo te distinkcije ugovotimo, da je tisto, kar se ponavadi označuje za možato pri feministikah, ne toliko njihovo telo ali sklop faktov njihovega telesa in življenja, temveč odnos, ki ga zavzamejo do samih teh dejstev. Feministka je agresivna v demonstraciji svojega telesa in moči; feministka si vzame tisto, kar ugaja njeni trenutni kaprici - in, kar je najpomembnejše, feministka konstituira svojo identiteto. Prav zmožnost konstitucije svoje lastne identitete je bil vseskozi tipično možat odnos do samega sebe. Dejstvo, da sta bili politika in literatura, ki sta prvovrstna načina kazanja in izgradnje samega sebe, do dvajsetega stoletja v skoraj ekskluzivni domeni moških, se mi zdi iz tega vidika zelo pomenljivo.
Skratka, kar hočem povedati je to, da feministkam seveda ni treba zavzeti odnos do svoje PODREJENE ženskosti, ki naj bi bila v njih. Prej kot to menim, da morajo - in hočejo - do svoje ženskosti vzpostaviti tisti odnos, ki je bil predhodno rezerviran za možatost: odnos odločnosti, aktivnosti, invencije, konstitucije ... Šele to jih dela "možate", a možate v nekem povsem drugem smislu, kot to prikazuje popularna kultura skozi mitologijo nepobritih pajsk, deških frizur in kletvic.

bu pravi ...

"Mislim, da lahko v tem kontekstu govorimo o dveh smislih besed "možatost" in "ženstvenost". Prvič pomenita te besedi nek določen sklop dejstev življenja in telesa: spolne znake, telesno konstitucijo, tipična čustva, način govorjenja in oblačenja. Po drugi strani pa pomenita ženskost in možatost določen odnos, ki ga lahko individuum vzpostavi do samih teh lastnosti. Ženstvenost bi v tem smislu pomenila nek odnos do sebe, ki bi bil zasnovan na navezanosti, pasivnosti, sramežljivosti."

če prav razumem se vzpostavi serija: prediskurzivnost (telo), osnovne dikurzivne prakse (govorjenje, tipična čustva) in metadiskurzivne prakse (umeščanje in izgradnja identitete). feminizem bi bil doprinos že zgolj z pojavitvijo tretje ravnine, ki je bila prej domena moških. tako bi mogoče lahko "ženstvenost", kot nanošaj, obravnavali kot umeščenost ene diskurzivne zvrsti (žensk) v vrednostni sistem neke druge diskurzivne zvrsti (moških).

sigurno pa pojavitev tretje ravnine spremeni drugo ravnino (če ne celo prvo...). že samo z odnosom do telesa in njegovih praks, te prakse ne bodo nikoli enake. in ker je bil teritorij tega odnosa - tretje ravnine - praktično v domeni druge diskurzivne zvrsti (moških), ni presenetljivo, da so se malo pomožatile tud na prvih dveh ravninah.

to je en scenarij, verjetno pa ni edini možen. lahko bi ustanovile svojo metaravnino...

ker konec koncev, kaj pa so pridobile? poleg gospodinjstva morajo delati še kariero...
(res pa je, da je kaka mal manj obuškana kot včasih)

koba pravi ...

"to je en scenarij, verjetno pa ni edini možen. lahko bi ustanovile svojo metaravnino..."
ja, lahko bi naprimer nakvačkale ali naštrikale svojo novo identiteto... (kot je žižek dal primer za postideološke filozofe, ki se po predavanju vsedejo na ideološko školjko, tako bi lahko šovinistični teoretik bil s svojim belim angora puloverjem umeščen v feministični diskurz, ne glede na to, kaj bi flancal na odru...)
ali pa, seveda, pod predpostavko, da verjamemo gurujem posmodernizma, kakršen je Levi-Strauss (primer par excelence že zato, ker bojda praznuje stoletnico te dni), bi lahko dobesedno zakuhale svojo metaravnino. z izborom, pripravo in doziranjem jedi, bi ustvarile strukturo, v katero bi umestile sebe in moške.

tako bi s svojo metaravnino parirale moškemu diskurzu (sploh če predpostavimo, da je govrica per-se, ne samo zanstveni diskurz, moški fenomen)

bu pravi ...
Skrbnik spletnega dnevnika je odstranil ta komentar.
koba pravi ...

"kako torej pravilno, brez da padamo v zanke eksistencializma, misliti neki novi "feminizem"?"

še kar zamotano :)
če torej sprejmemo delovno hipotezo, da je ženska ontološko reducirana na objekt menjave moških, se kot prvo postavi vprašanje, kako je problematiziranje njene pozicije sploh možno. običajno se privzame eno od tega:

a)feminizem je že v svojem vzniku (in ne le sekundarno, kot izbor identifikacijske strukture v domeni moških) ekstimen,
b) feminizem kot pojav sovpade s mutacijo ženske (in ni zgolj manifest, ki to mutacijo sidra v prihodnost).

alternativa ni nujno izključevalna. skladno s samo-opredelitvijo feminističnega diskurza, a in b tvorita diahron niz - moški, kot znanilka/ec nove ženskosti, ki bo izvirna (?).

povsem očitno to izvajanje paradoks samo odloži. problematiziranje, mutacija, progresija - to so atributi, ki daleč presegajo pozicijo entitete, ki ji konsistenco zagotavlja mesto v sistemu drugega.

možnost, ki se nakazuje in ki razjasni tudi aporije (in komični moment) feminizma je, da ta diskurz na implicitni ravni nikoli ni strmel k drugačni ontološki konstrukciji ženske. dejstvo, da se javno opredeljuje kot emancipacija objekta menjave v objekt, ki menja, še ne pomeni, da ta diskurz na svoji performativni ravni prekinja s logiko prvega.

kot vedno, več branj, aporije se množijo, pozicije zamegljujejo, stvori en drugega obtožujejo v pravdi brez konca:)

na tem mestu bi bilo nujno (preje kot še naprej slediti ženskim pastem - morda pa je tu že vsa resnica te govorice (!)) premisliti, kdo govori in kdo posluša diskurz feminizma.

Aljoša pravi ...

Kobayashi-san, v tebi sem prepoznal znamenenje velikega misleca: četudi hočeš namerno nizati nesmisle, tvojo tipkovnico še zmerom vodi nek prikriti um.