D. ni natakar

Mislim, da je bila včerajšnja D.-jeva izjava poslednja nizkotnost, ki jo je napisal kot zunanji minister. Izjava, skrbno razdeljena na slabih deset točk - lahko si ga predstavljamo, kako si izmišlja eno za drugo, kako našteva vse tisto, kar mu po naključju pade na pamet o letošnjih volitvah o ZDA - ta izjava nam med drugim pove, da so Američani "premagali svoje stare predsodke" ter da so med sodelavci Obame in Bidena ljudje, s katerimi je on, D., že večkrat odlično sodeloval.
Prav ta zadnja točka je tista, ki nam pove največ o specifični naravnanosti D.-ja, točka, ki ne izdaja le njegovega duha, temveč tako rekoč v enem samem stavku zgosti vse tisto, kar je najbolj zanimivo pri duhovnemu tipu klečeplaznika. Intrigantno je namreč to, da zunanji minister v odhajanju, tako kot vsak drug podlež, ki so si za življenski cilj izbere to, da se obkroži z ljudmi, ki ga v vseh pogledih presegajo, vseskozi goji nezamejeno zaničevanje, ki ne izbira tarč.
Res je, da obstaja več dobro znanih modalitet služabnikovega zaničevanja. Lahko si zamišljamo postreščka, ki potem, ko cele dneve odpira vrata znamenitim profesorjem in politikom, doma zaničujoče loputa pred nosom svoje žene, ki "ne more razumeti, s kakšnimi veličinami se on srečuje." Lahko si predstavljamo postreščka angleškega kralja, ki v nekakšni teološki brezbrižnosti nikoli ne pusti, da bi mu blišč sveta prišel preblizu k srcu. A obstaja neko tretje zaničevanje služabnika, ki ga ne moremo zvesti niti na prvi niti na drugi tip; to zaničevanje bom od zdaj naprej imenoval natakarjev prezir. Natakarjev prezir je poglavitni razlog, zakaj ne maram jesti zunaj. Natakar vedno prezira. A to počne s prav nasprotnimi sredstvi kot navadni, vulgarni zaničevalec. Natakar je vedno vljuden in dostojen, vedno je oblečen najboljše v dvorani, vedno govori daleč najlepšo slovenščino, na katero postreženi vedno odgovarja tako, da v svojem kmetavzarskem narečju omenja imena kmetavzarskih jedi, ki so sicer na jedilniku, a za katere natakar vljudno predpostavlja, da jih ne bo naročil. Zato je natakar pogosto začuden. Natakar pozna dve osnovni modalnosti obnašanja: prvi, večinski tip njegovega ravnanja, povzemajo privzdignjene obrvi in drobni kašelj in drugi odzivi presenečenja in nelagodja spričo gostove nesposobnosti, da bi sledil zakonitostim restavracije. Drugo vrsto obnašanja pa natakar zavzame takrat, ko se gost približa natakarjevim pričakovanjim. V teh redkih primerih - primerih največjega veselja - se vse natakarjeve geste, vse njegove besede, dejanja, rokohitrstva in uslužnosti zvijejo v enoten tok čiste lahkotnosti. Če gost reče pravilne besede, naroči primerno pijačo in hrano, ki ni kmetavzarska, natakar pokima in ta premik glave, še preden ga ustrezno zaključi, nadaljuje v pospešen korak, ki spretno prenikne med mizami, kakor da bi sledil strugam, ki jih gost še slutiti ne more. Če se, nasprotno, med mizami prebija gost, bo vedno nastala zmeda: gost se bo opotekal, moral si bo umikati stole ali se opravičevati drugim gostom, ki ga bodo z veseljem opazovali; če hoče gost svoji spremljevalki umakniti stol, bo vselej naletel na posmeh, saj je vendarle jasno, da je natakar v tej dvorani, v teh sobanah, v tej večerno omračeni jedilnici edini človek, ki zmore biti galanten.
A vendarle natakar streže gostu. Ta paradoks od zdaj naprej imenujem "paradoks restavracije". Četudi natakar v vseh pogledih prekaša gosta, četudi je gost še takšen zagovednež ali neroda, četudi pride v restavracijo še tako neprimerno oblečen ali drugače neurejen, ga bo natakar vseeno postregel, in ne obratno. To je, kot je rekel J.-P. Sartre, faktičnost. In od tod črpa natakarjev prezir vso svojo nezadržno in absolutno moč: poglej me, poglej mojo obleko, poslušaj mojo slovenščino, naglej se lahkotnosti teh gibov, nam pravi natakar, poglej, kako te absolutno presegam, a te kljub temu strežem. Hegel pravi, da heroj - Napoleon denimo - ni nikdar heroj za svojega strežaja, saj strežaj ve, da ima heroj pod svojo posteljo nočno posodo, ve, da ima heroj rad žgance s kavo, ve, da je heroj v resnici to nemarno telo, ki ga je treba pitati in skrbeti zanj. A Hegel pozabi omeniti, da strežaj vse to počne v fraku. Strežaj je dejansko človek, ki si ga - z razliko od heroja, ki nas dobesedno vabi k temu, da ga ironiziramo - ne moremo predstavljati, kako se kot vsako drugo telesno bitje prehranjuje, spi ali izloča. Zato so bili prostori za hišne ali posebne sobe v restavracijah, kjer so jedli natakarji in kuharji, vedno absolutni tabu. Te izbice so bile vnedno dobro skrite in zakopane v tkivu meščanskih poslopij, da bi se skrilo neprijetno dejstvo, da to bitje, ki vedno v fraku in s počesanimi lasmi skrbi za naše nizkotno življenje živega bitja, tudi samo trpi lakoto, zaspanost in druge potrebe življenja. Natakar ali strežaj morata storiti vse, da bi prekrila ta kraj njunega ponižanja. Ko gost vidi, da tudi natakar je - ali še več, ko vidi, da natakar je krompirjevo juho ali golaž -, takrat je natakar oplel. Njegov prezir je ostal brez moči, saj se je izkazalo, da je to eterično bitje, ta metulj ali molj, ti skorajda prozorni vilinci, ki se vzvišeno smukajo okoli naših miz in posmehljivo strežejo našim želodcem, da je ta natakar v resnici telesno bitje z vso neugledno in zahtevno gostoto življenja.

Šele zdaj smo končno prišli do četrtega tipa služabnikovega zaničevanja. V to vrsto spada tudi D. Opisal bom, kako zaničuje bitje, kot je D., ki je med drugim napisal spremno besedo k Orwellovi knjigi 1984 in ki ga je, med drugim, Dušan Pirjevec v svoji spremni besedi k slovenskemu prevodu Robbe-Grilletovega romana Voyeur označil za obetavno pero. D., zunanji minister v odhajanju, po mojem mnenju ne prezira kot natakar, temveč nekako tako kot debel maček, ki je navajen menjavati lastnike. Namreč, vse na njegovem načinu postopanja z ljudmi, ki ga v vseh pogledih presegajo in ki jim je vdani sluga, vse na njegovi dobrohotni muzavosti in zmedenosti, mi jasno nakazuje podobo debelega mačka, ki ga nekdo čohlja po trebuhu. D. je bil, po moji oceni, vseskozi skoz svoje življenje deležen čohljanja: najprej so ga čohljali v partiji, nato v LDS, zdaj v SDS; čohljali so ga v Jugoslaviji, nato v ZDA, nato v Sloveniji, in vedno je zadovoljno brundal in pisal zadovoljne, majhne, nepomembne in vedno nekako zamaščene, nepoantirane članke, v kateri so se stavki leno vlekli, v katerem se besede niso končale par vrstic prej samo zato, ker je njihov avtor spoznal, da mu pisanje v tem trenutku dobro dene. A kar je pri tej mačjem zadovoljstvu nad samim seboj najbolj zanimivo, je dejstvo, da je mačku v temelju vedno vseeno za človeka, ki ga čohlja; dobro vemo, da je D-ju vedno absolutno vseeno za partijo, za literarne avtoritete, za Drnovška, Ropa, za Janšo, za plemenite ljudi, ki jih je srečeval v ZN in ki jih je v trenutku čohljanja dejansko iskreno občudoval. Ko mačka čohljaš, se začne na neki točki nagnusno potapljati v zadovoljstvo nad samim seboj. Če žival, ki ti dobro služiš, nagradiš z obilno malico, in če to za nameček narediš vsak dan, se bo žival pričela nekako pogrezati vase, v svojo obilno in zaspano veselje, ki se ne meni niti za svojega dobrotnika.

Eh bien, to je prezir, ki ga izkazuje D. To je nediskriminiran prezir bitja, ki se je enkrat utopilo v zadovoljstvu nad seboj.

1 komentar:

Luka Lisjak pravi ...

Nekoč je nek moj aristokratsko libertarni prijatelj rekel, da zaničevanje Rupla spada v slovenski levičarski bonton. Na začetku sem se že ustrašil, da bo ta tvoj zapis zgolj prakticiranje tega bontona. Hvalabogu sem se zmotil. Odlično razmišljanje.