Predvolilni košer

Po neki rabinski interpretaciji lahko strukturo Peteroknjižja najbolje razumemo tako, da ga beremo skupaj z Jozuetovo knjigo (torej, kot Heksatevh). Na ta način dobimo strukturo, ki se je pogosto poslužuje tudi leposlovje:

A - B - C - D - C1 - B1 - A1,

torej, stopenjevanje napetosti, vrhunec, postopna pomiritev in končno ponovitev samega začetka. Konkretno na primeru Šesteroknjižja izgleda ta zgradba takole:

A: obljuba o izvoljenjem ljudstvu
B: potovanje v Egipt
C: prelomljena zaveza
D: razodetje na Sinaju
C1: obnovljena zaveza
B1: potovanje v Kanaan
A1: izpolnjena obljuba

Seveda je to le shema, preučevalci Biblije so namreč ta izomorfizem prignali vse do nepomembnih detajlov. Kar je tukaj bolj zanimivo - kar je navsezadnje vedno najbolj zanimivo - je očitna povezava z Janezom Janšo, očitna že zaradi same inverzije, ki jo kar sam ponuja izraz "izvoljeno ljudstvo": Janša je, obratno, sam izvoljen od ljudstva, a izvoljen zopet na tisti specifični judovski način, kjer ne voditelj ne ljudstvo ne marata preveč drug drugega. Povezava je, povedano natančneje, v analogni strukturi, ki bi jo lahko politična pot Janeza Janše privzela, če bi dogodki stekli po poti, kot so jo lansirali pri SD-ju:

Zapor - Preprodaja orožja - Predsednik vlade - Preprodaja orožja - Zapor

V Slovenskem Standardnem prevodu Svetega pisma je v trenutku epifanije na Sinaju uporabljena značilna besedna zveza, po kateri je "Bog razodel Mojzesu svoje hrbtne dele." Mislim, da ta prevod dobro razodane ves problem razodetja v judovski misli: razkritje hrbta v resnici ni razkritje tout court, saj je hrbet zadnja, nerazodeta, prikrita stran, zato Bog razkrije zgolj svoj del in ne samega sebe v svoji polnosti. Edina poteza Agambenove filozofije (ki je v bistvu zgolj nekakšna izjemna konstrukcija videza popolne erudicije, vselej podvržena sumu naključnega zbirateljstva), ki me spominja na judovstvo, je besednica, s katero v tem istem neuspelem ali pseudo epifaničnem tonu opisuje Heideggerjevo dvojico razkrivanja/zakrivanja: pri Heideggerju gre, pravi Agamben, za razkrivanje same zakritosti, ali za prihajanje na plan samega umika biti. Ta nenavadna formulacija, ki jo Agamben sicer pogosto uporablja, se mi zdi dejansko primerna za Heideggerja: kar poskuša misliti je bit, v kolikor ni mišljena; misliti bit prav v kolikor je pozabljena. Tu Heidegger, sicer pokončni luteranec, pokaže svojo šibkost za judovstvo, saj pravzaprav natančno ponovi skrivnostno epifanijo na Sinaju. Tudi tam namreč Bog ni pokazal drugega kot svoje lastne skritosti, razkril je svojo biti-skrit. In na nek podoben način se bo na koncu izkazalo, da je Slovenija že zdavnaj obrnila hrbet Janezu Janši; in na tem porazu bo nekaj veselega in poetičnega, poraz vsakega takšnega politika je "majhen in vesel dogodek."

3 komentarji:

luka pravi ...

Krasno. Sem že prav pogrešal benjamninovske utrinke Nočne beležnice. Pripombica: seveda je bil Hajdeger "pokončni luteran" zgolj strukturno, v resnici je bil katolik. Apostat, seveda.

Špiklja pravi ...

špik:
sklanjanje Heidegger - Heideggerja bojda pritiče nefilozofom / Heidegger - Heideggra pa filozofom

Aljoša pravi ...

Luka: Jasno, strukturno.

Zvita: Ja, okoli tega problema se je odvijala cela debata med, če se ne motim, Hribarjem in Kosom. Ampak reče se "Geigerjev števec" in ne "Gigrov", torej po analogiji ... Kakorkoli, hajdegerjanci so bili vedno boljši v priklanjanju kot sklanjaju.