O kontingenci

Glavne žrtve vsake velike spremembe so drobni in komajda zaznavni premiki, ki ne bodo nikoli pritegnili toliko pozornosti kot usodni dogodki, revolucije in velika mučeništva, ki potekajo na površini in vsem na očeh. Kdo je denimo zaznal, da se je poleg Janševe končala še neka druga doba, doba Marie Pozsonec? Počasi je zadrhtela v spanec tega, česar se ljudje spominjajo zelo poredko. Z vsakim mandatom se konča na desetine takšnih majhnih dob, ki niso imele te sreče, da bi prestale brodolom; za vsak premik, ki se zgodi v svetu, obstaja najmanj ena zaspala Maria Pozsonec, ki je nihče ne registrira, a ki je morda prav zato nekakšna osnova ali temelj spremembe, tako kot je na milijone kapelj, ki vsak trenutek neopazno zdrsnejo v reki, podlaga za truplo odstavljenega kralja ali zloglasnega zločinca, ki priplava na njeni gladini.
Ideja, da mora zgodovina preučevati prav te tihe tektonske premike, ki nosijo nad seboj "peno dogodkov", ni stara veliko več kot stoletje; in morda je to eden izmed največjih zločinev, storjenih nad spominom: da je moralo preteči na desetine tisočev let, preden je nekdo ugotovil, da je potrebno pisati zgodovino tal, zgodovino rek, zgodovino zemlje, zgodovino žitaric, zgodovino cirkulacij dobrin, zgodovino razporeditve sob v meščanskem gospodinstvu, načinov dojenja, zgodovino sprehodov ali zgodovino majhnih, neopaznih in stoletnih vasic. A to je navsezadnje problem vsega, kar je neopazno in v ozadju: z leti kopičenja ne bo postalo nič bolj očitno (na isti način kot lahko kopičenje nezadovoljstva slej ko prej najde svoj odmev na kraljevem dvoru), temveč v svoji regularnost le še toliko bolj zastrto. A vseeno je treba pisati zgodovino teh reči, prav zato, ker regularnosti same od sebe ne bodo nikoli pustile nobene pisne sledi. Braudelova prispodoba je enkratna: treba je pisati zgodovino tistih reči, pri katerih se čas upočasni. Zato je prispodoba reke, s katero se ponavadi opišeta zgodovina ali čas nasploh, povsem napačna. Zgodovina je namreč viskozna, in kar je najbolj zanimivo pri vseh tekočinah z visoko viskoznostjo, kar je na nek način tudi odbijajoče in ostudno, je dejstvo, da se pretakajo z več vzporednimi hitrostmi. En pasek medu skorajda že teče, drug pa se počasi in koprenasto razteza po vsej dolžini pada tekočine. Na isti način obstajajo v svetu nekatere stvari, pri katerih se čas upočasni; nezaznavna stalnost napravi iz njih nepremične kontinente, ki brez očitnega trenja - brez potresov in izbruhov, ki jih ponavadi asociiramo z dogodkovno zgodovino - drsijo eden mimo drugega.

To pa je samo ena plat. Morda se je piscem zgodovine zazdelo, da so v pisanju študij o pridelovanju koruze našli stabilnost, da so končno pobegnili iz vrtoglavih turbolenc politike in vojne. A po drugi strani so, natanko zato, ker so zgodovinarji, napravili iz teh stvari samih nestabilnosti, zaprisežene spreminjanju. Wittgenstein dobro zadane to uničujočo plat "zgodovine vsega, ampak res vsega", ko opiše naravo same regularnosti (samih pravil) kot "rečno strugo, ki se postopoma spreminja tudi sama." Ta prispodoba je dobra, ker očitno uvede neko viskoznost ali vzporedno hitrost tudi v samo reki, ki sicer velja za izrazito enopasovno izhodišče za razmišljanje o času. Wittgenstein misli na tole: ko ljudje tvorimo svoja dejanja (aktivnosti, izjave, opravke, in odločitve) očitno podlegamo neki gramatiki pravil. Edinstvenosti (te izjave in dejanja) tečejo skozi strugo, ki jo takorekoč tvorijo regularnosti. A bili bi v hudi zmoti, če bi ta pravila sama odzveli toku časa: tudi sama struga se spreminja in teče, a le, kot se ponavadi reče, prepočasi, da bi se menili za to. Pošastnosti se prično dogajati natanko takrat, ko se dovolj oddaljimo od našega vsakodnevnega dojemanja časa, da se hitrost vode izenači s hitrostjo spreminjanja struge: takrat ne moremo več razlikovati regularnosti od dogodkov, regularnosti same postanejo dogodki, premikanje reke in premeščanje njenih meja se v ničemer več ne razlikuje od gibanja kaplic v njenem toku; vznik neke izjave je iz "stališča nekega ozvezdja", kot bi rekel Camus, povsem enakovredno najbolj temeljni spremembi slovnice nekega jezika; sprememba gravitacijske konstante postane dogodek na ravni padca jabolka. Meriti zgodovino Ozadja ali Kontinentov v resnici pomeni sprožiti na plan najhujši Čas, čas Postajanja, kjer navidezna regularnost velja natanko toliko kot najdrobnejši dogodek padca šivanke. Zakonitosti so dogodki, povsem na isti ravni kot dogodki, ki jih te zakonitosti omogočajo - to je minimalna opredelitev vsake filozofije kontingence. Regularnosti so zgolj dogodki z večjo viskoznostjo.

Iskanje najpočasnejših pasov zgodovine torej v resnici ne prinese stabilnost, temveč neko zelo določeno perspektivo, ki nam omogoča, da v vsem vidimo dejstvo ali dogodek. Dejstvo in dogodek imata, kot ontološki enoti, to skupnost, da oba izklučujeta kakršnokoli navezo na zakonitost; oba izraza napotujeta na to, da bi lahko vse, kar je dejstvo ali dogodek, lahko bilo tudi drugače. V tem smislu se preučevanje velikih in komajda spremenljivih regularnosti iz stališča zgodovinopsija ne more končati drugače kot tako, da se dogodek ponovno uvede pri nekih stranskih vratih - in natanko to je pozicija, ki jo Foucault z Arheologijo vednosti zaseda glede na zgodovinopisje Analov.

Iz vidika tega razmišljanja bi veljalo prisluhniti Janezu Janši, ki je z vso strogostjo označil volilce zmagovalcev letošnjih volitev za tranzicijsko levico. Jasno, mi smo tranzicijska levica; a tranzitivna je tudi desnica, tranzitivna je država sama, tranzitivna je vsaka zakonitost, ki vlada političnemu svetu. Tu pa obstaja spet neka druga past. Filozofske izjave tipa "vse je kontingentno", izjave, ki jih filozofi častimo kot posebej resnične in ki so razlog, da na njihove avtorje, pa naj bodo to Epikur, Althusser ali Meillassoux, gledamo kot na neverjetno drzne mislece, te izjave se v resnici bližajo teologiji. Kaj drugega je izjava, po kateri je kontingentno vse, če pa ne zakrinkana teološka sodba, po kateri je svet ničen? Samo svet, prepreden z regularnostmi (z drugimi besedami, svet tout court), lahko pogan vzame za svojega. Nekateri srednjeveški misleci so to zelo dobro vedeli, saj so v naključnem svetu brez imanentnih smotrov Demokrita prepoznali, v nasprotju z brezbožno aristotelovsko ontologijo, zelo ustrezno akozmično kozmološko podlago za krščansko teologijo. Vsi, ki mislimo v smer kontingence, v resnici mislimo v smer povsem teološke ničnosti sveta.

Na takšne stvari je treba biti pozoren, ko reflektiramo o koncu politične kariere Marie Pozsonec ali o besedilih, kot sta Podtalni tok materializma srečanja in Po končnosti.

1 komentar:

Simon pravi ...

Tudi reka teče z različnimi hitrostmi (lokalno lahko celo nazaj -- vrtinci). Sicer mi je jasno, da ni poanta ravno v tem, ampak če že vzvišeno odklanjaš metaforo, naj bo vsaj kritika upravičena.

Nasplošno se mi zdi, da si sicer nadvse pretanjenjeno opažanje, da zgodovina/čas ne teče za vse enako, prehitro odpravil. Do razlik v hitrosti pride ravno zaradi oblike struge. Le-to pa preoblikuje reka. V tem se čudovito zrcali vzajemna povezanost epoh in majhnih dob o kateri govoriš na začetku. Reka si utre novo pot; nove skale, novi vrtinci.