K podtalni zgodovini filozofije: argument popolno določene individualnosti

Maimonidesu se je, kot vsakemu filozofu, ki se je navdihoval pri Bogu, zastavljalo vprašanje zla. Kako je mogoče - kot se glasi klasično vprašanje teodicije - da je svet zel, če pa je JHWH, stvaritelj taistega sveta, neskončno dober? Njegova rešitev bo postala klasičen topos zahodne filozofije. Zlo se po Maimonidesu skriva le v parcialnosti, s katero ljudje - na nepopravljiv, nezvedljivo človeški način - zremo stvari. Nek umor ali katastrofa se nam zdita zla le zato, ker ju ne spoznamo v neskončnosti njunih določitev. V umoru vidimo prekinitev nekega življenja, ki pa je v resnici, v vseh svojih učinkih, v tem, da preko nam nespoznatne kavzalnosti reši življenje ljudstva, od Boga odredeno dobro.
Baruch Spinoza, Maimonidesov učenec (med drugim je ideja, da je bistvo stvari v tem, kar jo je povzročilo, v njenem vzroku, prav tako del Maimonidesove zapuščine), je ta argument osvobodil njegove teološke vsebine. V svojem dopisovanju z Blijenbergom ("človekom, ki ni neumen - njegove napake so drugje" - Deleuze) je razvil klasično teorijo zla, po kateri se učinek zla (ali slabosti) zgodi le v človeškem umu, ki neko stvar neupravičeno primerja s tem, za kar verjame, da je njen rod. Denimo, v Homerjevi slepoti vidimo zlo le zato, ker ga primerjamo z rodom "človek" ali z drugimi primerki tega rodu. Vsako zlo ali slabo je v zadnji instanci učinek privacije, ki jo človeški um, nagnjen k abstrakciji, pripisuje stvari sami. To idejo Spinoza razvije z največjo filozofsko ostrino v dodatku k prvi knjigi Etike; v Razpravi o izboljšanju uma pa gre celo tako daleč, da zatrdi, da sama možnost izhaja iz iste človekove nesposobnosti, da bi stvar uzrl v totaliteti njenih določitev: to, da bi neka stvar lahko bila drugačna, se nam zdi mogoče samo zato, ker ne poznamo popolnosti njenega bistva (kar pa je, po drugi strani, ponovno zanimiva plat Spinoze: tisti trenutek, ko - recimo na omenjenem mestu v Etiki - argumentira proti teleologiji, lahko to stori le pod pogojem, da se povrne k poslednjemu pojmu vsake teleološke misli, popolnosti).
Taisti argument najdemo pri Leibnizu (v tem, kar bodo v dvajsetem stoletju angleški filozofi preimenovali v "popoln pojem individuuma") ter pri Baumgartenu (ki v opredeli čutne predstave kot tiste z neskončno jasnostjo in minimalno razločnostjo). Kant bo, najbrž od Leibniza, pobral to idejo in jo v Kritiki razsodne moči, v "paragrafu, ki s strašansko silovitostjo pove več kot cele knjige" (- mladi Schelling), opredelil kot osnovno določitev človeškega spoznavanja. Zaradi tega, ker vsako stvar spoznava v prepadu med njenim pojmom (nujno abstraktnim) in njo samo, se človeku tudi zastavlja problem tehnične (teleološke) in gole mehanične (kavzalne) plati predmetov. Spoznavamo preveč abstraktno, da bi lahko doumeli (tako kot lahko kakšno višje bitje, Bod denimo), da se sta smotrnostna in gola kavzalna plat organizma v resnici ena in ista.
Po Kantu preide nekaj časa (v resnici evfemizem za mojo nevednost) do naslednje pojavitve tega argumentu: Ernst Mally, filozof Graške fenomenološke šole, je bil tisti, ki ponovno uvede to misel ter jo razvije do njenih najbolj sholastičnih konsenkvenc (skozi pojme lastnosti, objektiva, nepopolne individualnosti). Po njem ljudje operiramo s pojmi, ki strogo gledano nimajo instanc, temveč so zgolj idealni nosilci lastnosti brez konkretnih (=neskončno določenih) predmetov, ki bi spadali pod njih. Čeprav naj bi med zgodnjim Mallyjem, zglednim, mirnim, "rahlo ponesrečenim" fenomenologom in njegovo kasno različico, ki se je navduševala nad Hitlerjem, obstajal prelom, lahko dejansko zasledimo podobnosti: tako kot je v svoji zgodnji filozofiji zanikal vez med pojmovnostjo in individualnim pojmom, tako je v svoji pozni "misli" vztrajal, da je das Volk neskončno višje od konkretnih individuumov, ki ga sestavljajo. Tako se je njegova misel prevesila v procesnost, v abstraktno gibanje nacije, v kateri je utopljena vsaka konkretna posamičnost, vsa neskončna determiniranost, značilna za individualnosti; tako je, na koncu nenavadne zgodovine tega argumenta, Mally - mož, ki je marca 1944 umrl naravne smrti, povsem individualno, ločeno od toka vojne - dal prav svojemu predhodniku, Maimonidesu, največjemu izmed judovskih mislecev, ki je verjel, da je zlo le v abstraktnosti našega mišljenja.

3 komentarji:

luka pravi ...

Izjemno! Presenečen sem, da še kdo pozna Mallyja. Meni se zdi njegov primer izjemno fascinanten. Resno sem razmišljal, da bi napisal poglobljen članek o njem. Poznaš kako dobro literaturo? Sklepam, da veš, da je bil rojen v Kranju (Mally je le ponemčen Mali) in da je večino svoje mladosti preživel v Ljubljani.

Aljoša pravi ...

O njem sem bral v članku Marie Reicher, "Graška šola predmetnostne teorije", najdeš ga v reviji Analiza, št. 1/2, maj 2006 (seveda lahko v njem najdeš tudi mnogo koristnih bibliografskih napotkov). Drugače pa sem prepričan, da lahko najdeš kakšne informacije o Mallyju tudi v delu Bojana Žalca in Tanje Pihlar.
Sicer pa: vedel sem, da se je rodil na Slovenskem, a sem mislil, da je bil dejansko Nemec. Njegova pot je bila dejansko zelo zanimiva - če napišeš članek, me obvesti.

luka pravi ...

To poznam, ja.
Sicer pa je bil baje že oče ponemčen; seveda bolj površno, če si živel v Kranju, si lahko bil Nemec le ob nedeljah; močnega nemštva v Kranju (za razliko od npr. Celja ali Maribora) namreč nikoli ni bilo.