Il faut défendre Žižek

V knjižnici Otona Župančiča sem si sposodil The Truth of Žižek, knjigo, ki se na platnicah predstavlja kot "prvi zbornik zadržanih ocen Žižkove filozofije". V resnici je ta knjiga, če povem brez odlašanja, zbirka nanavadno slabih in topoumnih člankov povečinoma angleških družboslovcev (kaj več kot angleški družboslovci namreč niso). Njena edina svetla točka je Žižkov odličen, šestdeset strani dolg odgovor na koncu zbornika. V njem Žižek - po dolgem času, resnici na ljubo - ne samo, kakor se reče, odlično "zatre" svoje korespondente (med drugim tudi avtorja spremne besede, Simona Critchleyja, človeka, ki piše tako osladna razmišljanja, da se lahko primerja le še z Johnom D. Caputom), temveč tudi razvije zelo prepričljiv zagovor jedra svoje politične filozofije, Absolutne negacije (ali Dogodka). Zadnjih slabih deset strani, kolikor zasede ta zagovor, je tudi edini filozofsko relevanten del knjige.
Stvar, ki pri zborniku najbolj preseneča (a po drugi strani spet niti ne preveč), je dejstvo, da so se avtorji prispevkov skoraj enoglasno osredotočili na Žižkov slog filozofiranja, ga kritizirali, da "piše na nivoju diplomskega študenta", da je "nekakšna jet-set superzvezda", da ne navaja besedil po regularnih metodah ali da, še huje, sploh ne navaja, da skorajda ne bere, da piše zgolj v skladu s hear-say, da Derridaja najbrž še odprl ni itd. Avtor zaključnega spisa, ki se lahko po zarukanosti primerja le še z avtorjem spremne besede, gre celo tako daleč, da - pod nekakšno čudno krinko, da ga v tem avtorizira Deleuze - uporablja v svojem tekstu nenavadno obscene kletvice in pogovorno angleščino. Mimogrede, knjiga je izdana pri Continuum, ki naj bi bila vrhunska britanska založba za "continental philosophy".
Preden sem prebral to knjigo, tudi sam nisem razumel, zakaj se Žižek tako ponavlja, zakaj očitno sestavlja svoje tekste po copy-paste metodi in zakaj, navsezadnje, piše o takšnih profanostih, kot sta denimo Bill Gates in novodobni budizem. Po pravici povedano so to dejanski problemi njegovega pisanja, ki jih ne more zanikati še tako premetena apologija (dokaz, da se Žižek tega povsem zaveda, lahko v vidimo v tem, da je njegov odgovor skoraj povsem očiščen teh eksemplov, digresij, ponovitev in drugih filozofsko dvomljivih stilemov). Vseeno pa se mi je tekom knjige postavilo vprašanje, če so Žižkovi problemi dejansko zamejeni samo nanj. Denimo, vzemimo profanost in vulgarnost tematik. Baudrillard, Virilio in Sloterdijk so polni izjemnih profanosti. Ena Viriliova knjiga, edina, ki sem jo prebral, je na stran vsebovala približno dva eksempla iz področja kuriozitet ameriške notranje poltike, biotehnologije, medijskega sveta in podobnih neumnosti. Njegovo pisanje o tehnologiji - tako kot tudi Baudrillardovo - je izjemno kičasto, ves ta diskurz okoli "kiber-teles" in "tekočih virtualnih identitet" lahko povzroči izjemno slabo voljo in mišljenjsko nerazpoloženost. A vendarle je le malo ljudi, ki jim dejansko očitajo pomanjkanje dobrega okusa.
Kar se tiče eksemplov in njihovega ponavljanja: spet gre za problem, ki ni nikakor omejen samo na Žižka. Vzemimo Hannah Arendt, ki nenehno omenja primer Melvillove novele Billy Budd ali sokratski tip pogovora s samim seboj. Foucault ni nič boljši: v svojih poznih seminarjih se, vsakič v malce spremenjenem kontekstu, sklicuje na odkritja ob branju von Justijevih knjig o znanosti policije. Zelo zanimivo se mi je tudi zdelo, kako v Kaj je avtor in Življenju zloglasnih ljudi obravnava isti problem - porast težnje po razkrivanju največjih nizkotnosti in obscenosti v moderni literaturi - na dva povsem nezdružljiva načina, ne da bi v drugem tekstu sploh opozoril, da pravkar izvaja novo interpretacijo. V Avtorju trdi, da je porast literarnega gona po razkrivanju vsega proizvod dejstva, da si je literatura, v nasprotovanju vzponu avtorskega prava, hotela povrniti nezvedljivo dimenzijo transgresije, ki jo je vselej nosilo pisanje; interpretacija iz Zloglasnežev pa pravi, da se je ta razsežnost literature rodila iz novega okvirja zapisovanja vsakdanja, ki je v zadnji instanci nastal skozi prakso ovaduštva, izpovedovanja in drugih oblastniških tipov govorjenja, ki se vrtijo okoli razkrivanja intimnega (obe tezi sta, seveda, povsem neverjetni).
Spet tretja pesem je nek drug sodobnik, Agamben. Formalno gledano lahko strukturi njegovega pisanja očitamo isto kot Žižku. Nenahno ponavljanje; najbolj bremenilno je morda to, da Agamben pogosto ponavlja prave male študije (ena izmed bolj presenetljivih stvari, ki jih ponavlja, je to, da je Foucault zameril Kuhnu, da se ta ni nikoli poklonil Canguilhemu). Še več, Agamben v svojem pisanju pogosto uporablja iste princip tvorjenja filozofsih pojmov. Njegova metoda je sledeča:

1. Vzemimo člena a in b, ki sta v protislovju ali v opoziciji
2. Odstranimo člen b
3. Premestijmo člen a na mesto člena b in se vprašajmo,
4. Kaj je bistvo a, prav v kolikor zaseda mesto svojega nasprotja?

Recimo: vzemimo opozicijo med sredstvom in ciljem, odstranimo cilje in dobimo čista sredstva. Vzemimo jezik in zunajjezikovno realnost, dobili bomo jezik, ki nosi sam v sebi svojo zunanjost. Vzemimo Heideggerjevo dvojico zastrtost/razkritost in se vprašajmo, kakšna bi bila zastrtost, prav v kolikor bi se razkrivala. Dobimo Agambenovo formulo za nek drug Heideggerjev koncept, fakticiteto. Vzemimo Foucaultovo opozicijo med oblastjo nad smrtjo (suverenostjo) in oblastjo nad življenjem (biopolitiko) in se vprašajmo, kakšna bi bila suverenost, ki bi bila natanko svoje (po Foucaultu) nasprotje, biopolitika. Evo, formula za "lager", novi "zakon politične modernosti" ali kakorkoli že gre ta zares neverjetna formula.
V bistvu je to ena izmed lekcij, za katere mislim, da lahko človeka najhitreje odvrnejo od filozofije. Gre za to, da najhjuša obča mesta niso tista v retoriki - kakor mislijo avotrji knjige o Žižku, ki se protožujejo nad "mar ni prav nasprotno, ali ni ...", "a mika me trditi, da ..." -, temveč prevladovanje topoi v samem filozofskem mišljenju. Največja škoda se začne filozofiji dogajati takrat, ko postane filozofija stvar dobrega tona, zdravega razuma, umetnosti prepoznavanja skupnih krajev v filozofski argumentaciji. Občutek, da je filozofija stvar sprejetega, sedanjosti in soljudi, ki pripadajo tej sedanjosti. Žižkov čut ne toliko za vulgarnost in provokacijo, temveč za reaktivacijo zadev, ki so absolutno pod vsakim dobrim tonom (stvari, kot so kognitivizem, Lenin in navsezadnje tudi Lacan) je dejansko tisti čut, ki je filozofijo vedno gnal naprej. Ker ne moremo trditi, da je filozofija kadarkoli zagrabila večno, lahko namreč vsaj rečemo, da je njen največji uspeh dislokacija iz njenega lastnega časa, določena "neprimernost za ta čas": Žižkova specifična temporalnost, ki je vedno nekje med najbolj modnim in najbolj preživelim, je razlog, da ga je resnično treba braniti natanko kot filozofa.
Iz tega vidika knjigo The Truth of Žižek - pa čeprav je resnično eden izmed najslabših akademskih izdelkov, eden izmed tistih, v katerih pisci tvorijo stavke tipa "Plato (2004) argues that ..." - priporočam.

2 komentarja:

luka pravi ...

Moi, je lui ai toujours défendu.

Stalker pravi ...

Mais il n'a pas besoin d'être défendu, n'est pas?