Misli na Orfeja

Ko se je Orfej ozrnil, je za vselej izgubil Evridiko. Zato je zelo nenavadno, da je prav "Orfej" postalo občo ime za pesnike: vsa bolečina njegove usode je namreč prav v tem, da se ne bo mogla ponoviti. Od vseh repeticij Orfeja se Camusev Črni Orfej tega edini zaveda. V tem filmu Orfeju namreč lahko že za časa življenja vidi Evridiko le za ceno njene smrti (a to ceno se začuda mora spet plačati dvakrat: prvič, ko Evridiki odkrije masko, ob čemer ji Orfejevo dekle zagrozi s smrtjo; drugič, ko v neki dvorani prižge luč - da bi jo lahko videl - ter s tem sproži smrtonosni tok elektrike).
Vsekakor je zadeva čudaška. Zdi se, da se z vsakim novim Orfejem ponavlja nemožnost ponovitve.

Ali nima poudarjanje s krepkim tiskom, značilno za staro filozofsko in humanistično čtivo, svojevrsten čar? Zdi se nam, da so tedaj ljudje postavljali svoje teze okorneje. Uporabljati krepki tisk za akcentacijo je isto kot verjeti, da bo kričanje pripomoglo k prepričljivosti našega govora.

Zelo pretkan je konec Rilkejeve pesmi o Apolonu, Orfeju in Evridike. Ko ji Apolon pretresen sporoči, da se je Orfej obrnil, Evridika zasanjano vpraša: "Kdo?" To je povsem jasno. Ona se je "odvrnila od sveta", "napolnjena je sama s seboj", smrt jo je odtegnila vsemu drugemu razen Evridika sami. A zaradi tega nikakor ne izstopa od ostalega "ženskega človeštva", o katerem je pisal Rilke. Kadarkoli namreč omeni žensko, jo opiše s svojevrstno govorico nosečnosti, polnosti, težke potopljenosti vase. Rilkejeva ženska je zato pekel vsakega Orfeja: nikdar mu ne bo prisluhnila. Nič ne more vzgibati njenega ušesa. Morda mu uspe zdramiti kamne iz njihove biti-stvar in drevesa iz njihove trpeti-sebe, a nikdar ne bo mogel prebuditi tiste, ki se je odvrnila samemu svetu. Orfej, ki s svojo pesmijo oživlja, namreč ne more varovati stvari, ki se gibljejo v somraku. Kjerkoli se pojavi, stvari kipijo v življenje in poslušnost njegovi pesmi. Okoli njega se razširja brstenje in prisotnost. Zato se ne more sprijazniti, da bo Evridika zgolj ta slutnja koraka, ali še huje: slutnja sledi, sled sledi v njegovem (Orfejevemu!) ušesu.
"Če je tam, nekje za menoj, potem ni razloga, da se ne bi obrnil in jo pogledal. Če je, potem tudi je povsem." Orfej tako enači bit z zrelostjo; "Če je, potem je zrela za moj pogled in moje veselje." Vedno je vse okoli njega kipelo in zdaj bi moral - kruti bogovi - vzdržati s tisto komaj slišno sledjo sledi za njim. Kdo pričakuje od Orfeja, čigar pogled oživlja stvari, da se ne bo ozrnil? Kateri bog je tako nor?

Petar Jevremović primerja Orfeja z Ojdipom. Medtem ko si je prvi upal spoprijeti (pogledati) z objektom svoje želje, pa čeprav za ceno njega samega, se je Ojdip zbal in si iztaknil oči. No, ampak meni se zdi, da na Orfeju ni nič heroičnega. Kar je hotel Orfej, je vse drugega kot "objekt želje": hotel je kipenje življenja in neskaljeno prisotnost Evridike, njeno rdečeličnost, jedrost in smeh. Objekt seveda ne more biti nič prisotnega; prej kot bele nožice je objekt njihova sled. Če bi hotel objekt, bi mu odzvanjanje korakov odgovarjalo (kaj je, navsezadnje, boljši primer objekta kot zven rdečih petk? Odzven sledi odlitka nadomestka, rečeno po freudovsko).

Kakšen je resnični pomen pogleda nazaj? S čim je vse povezan? V katerih modalitetah hoje nastopa? Kakšna je razlika med pogledom nazaj pri shizofreniku, ki sumi, da ga zasledujejo, pri poslavljajočemu in pri Orfeju?

1. Sumničavi se ozira nazaj zato, da bi videl prisotno tisto, kar je zgolj njegova ideja (domislek uma). Na ta način se s pogledom nazaj hoče njegova gola subjektivnost afirmirati kot tisto substancialno.
2. Poslavljajoči se ozira nazaj zato, da bi potrdil svoje odhajanje. "Ni res, da se samo oddaljujem," pravi njegov pogled. "s tem, ko gledam svojo rodno hišo ali kraj, ju že spreminjam v reprezentacijo. Postajata spomin. To, kar tukaj vidim, je predstava. Moj življenski milje se zgošča in potujuje v tej reprezentaciji." Z ozirom na svoje substancialno postaja subjekt.
3. Orfejev pogled nazaj končno pokaže, da je sama substanca že vselej subjekt; tj. da tisti trenutek, ko se poskuša subjekt potopiti v bogastvo substance (pogledati Evridiko), se mu ta razkrije kot izginevajoči nič. Substanca je subjekt.

Kerber je tam z razlogom. Kateri bedak bi se še oziral nazaj?