Sproščenost, in memoriam

Besedičenje o sproščenosti je, tako se vsaj zdi, dokončno utihnilo. Beseda je namreč prešla v repertoar tistih političnih besednic, ki jih ne moremo izreči brez ironije. To navsezadnje ni nič čudnega: vsaka politika, ki se osnuje na neki besedi ali motu (in ne na tezi) tvega ironično in posmehljivo rabo lastnih orožij. Politični moto lahko zaradi svoje ponovljivosti postane plen ironizacije, a prav taista ponovljivost ga napravlja v srečnejših okoliščinah za močno mobilizacijsko sredstvo. Ker pa fortuna pomladnim intelektualcem ni bila naklonjena, je izkupiček jasen: vzvišena Heideggerjeva misel, die Gellasenheit, se je sprevrgla v zbadljivko.
Ampak za trenutek pozabimo na dejstvo, da sproščenost pravzaprav ne referira na nič več (razen na svojo lastno rabo - kar pa tudi je formulacija ironije) in se vprašajmo, kdo je v Sloveniji zares sproščen.

Sproščenost ima, kar se pogosto spregleda, dvojni pomen. Prvič pomeni stanje, ko ne pustimo, da nas stvari okoli nas aficirajo: sproščeno hodimo po mestu in ne pustimo nobenemu obrazu, da nas premami v drugi pogled, sproščeno gledamo televizijo in se ne ubadamo s tem, kar sprejemamo, privoščimo si sproščujočo kopel, ki odžene vse skrbi in tegobe. Sproščenost v tem prvem smislu pomeni to, da nas stvari okoli nas ne zadevajo, da ničemur ne pustimo, da nas razburi in pripravi do reakcije.
A obstaja drug smisel sproščenosti, kot se uporablja denimo v kemiji. Reče se, da se je v tej in tej reakciji sprostila neka kvantiteta toplote ali energije. V istem smislu se glagol "sprostiti" uporablja tudi v množični psihologiji in zgodovinopisju: "v oranžni revoluciji so se sprostile demokratične sile," "porast cene živil je sprostila demonstracije v glavnem mestu." Drugi pomen besede "sproščenost" je zato natanko nasproten prvemu: pomeni dejstvo, da je agensa sproščenosti neka stvar sprožila, ga (re)aktivirala.
Sprostitev zato pomeni hkrati stanje, v katerem agensa stvari ne morejo pripraviti k delovanju, kot tudi proces, v katerem stvari agensa spodbudijo k akciji.

Natanko ta dvojna definicija najbolje opiše delovanje Zbora za republiko. Intelektualci, zbrani v tem krožku, se po eni strani ne pustijo vznemirjati zaradi aktualnih političnih problemov (o tem, kar je sedaj, se pravzaprav sploh ne izrekajo), a po drugi strani se njihove mišljenske zmožnosti sproščajo s strašansko predvidljivostjo - pač ob vsakokratnih volitvah. Sproščeni so v obeh pomenih besede: prvič v skladu s pregovorno držo desnega intelektualca nekatere stvari proglasijo za pod svojim nivojem (ta prezir opravičujejo z miljejem elitne kulture, v katerem se gibljejo - kakor da bi Hoelderlin pesnil samo zato, da bi nekdo imel dober razlog, zakaj se ne ukvarja z vulgarno politiko, da bi se lahko zdel samemu sebi globok in blizu biti); drugič v skladu z zares vulgarno politično držo, ki si dovoli spustiti se v nižine sedanjosti le ob ... volitvah.

Na prvi pogled se zdi, da je dvojni pomen sproščenosti v resnici protisloven in da zato izčrpa vse možne politične drže. A to je daleč od resnice. Obe drži, ne pustiti vznemirjati se zaradi stvari in biti sprožen v stvar, se zoperstavljata tretji drži: iniciirati neko politiko, prakticirati umetnost začenjanja iz spontanosti svoje človeškosti. Kdor hoče zavzeti to držo, ve, katera beseda združuje vse slabše izbire. Zato in memoriam.