O "gentlemen's agreement" in domoljubju

V zadnji Sobotni prilogi se je prvi slovenski skrbnik za državljansko odličnost, Drago Jančar, razhudil nad tistimi slovenskimi novinarji, ki so privoščljivo poročali "tujini" o recentnih zablodah slovenske manjšinske politike. Državo imamo, se priduša pisatelj, državljanov pa še ne: novinarji bi morali biti kot pošteni državljani ponosni na svoj rod ter - če sploh - posredovati tujini slabe novice le z zardelim sramom kmečke neveste, ki na poročno noč izkaže vsa znamenja zadolženosti.
A o Jančarjevem tekstu bi lahko rekli to, kar je postalo jasno tudi med nedavnim zgražanjem nad objavo posnetkov Huseinove usmrtitve: "etična" (ali bolje rečeno, odličniška) vprašanja se nam zastavljajo ne toliko glede samega dejanja, temveč poročanja o njem. Jančar ni toliko zgrožen nad slabimi državljani Ambružani, kot nad tistimi privoščljivci, ki se drznejo poročati o njihovih povsem razumljivih zablodah. Ne substanca, trdi hegeljanec Jančar, subjekt je pravo mesto odličnosti.
Kar implicira njegov tekst je nekakšen gentlemen's agreement: skriti pakt med političnimi nasprotniki, da bomo pred skupnim drugim - Tujino, ki preverja stopnjo naše demokratičnosti - opustili svoja pritlehna nasprotja ter se družno predstavili v najboljši možni luči. Kar si želi Jančar (in kar si v bistvu želi vsak pošteni intelektualec, ki simpatizira s pozicijo) je konstruktivna opozicija, opozicija, s katero bi se dalo v ključnem trenutku sesti za skupno mizo ter družno poiskati najbolj dostojanstveno in odličniško rešitev brez nadležnega obveščanja javnosti. V primeru Ambrus bi morali suspendirati konflikte ter sklicati pred zunanjim pogledom skrit sestanek ezoteričnega kroga državnikov, razumnikov in drugih odličnikov; sprejeti skriti pakt, da moramo zavoljo državljanske odličnosti opustiti notranja trenja (in ne izkoriščati krize države, kot pravi kritika kritike, za lastne notranjepolitične smotre).

*

Dejansko je gentleman's agreement ena izmed največjih fantazem politike dvajsetega stoletja: že Carl Schmitt se je spraševal, kaj naš čaka v prihodnosti, ko se je s svetovnima vojnama porušil jus publicum Europaeum, pravni red, ki je ne glede na ostrost konflikta zagotavljal minimum spoštovanja in upoštevanja gentlemanskih pravil na ravni mednarodne politike. Ali sploh še obstajajo, če vprašanje zastavimo v patetičnih terminih, viteške vrednote spoštovanja nasprotnika, aristokratska drža, ki se zaveda, da se moramo ob spoštovanja vrednemu političnemu nasprotniki odvrniti od barbarskih prepirov, spiti skupaj kozarec viskija, pokaditi cigaro ter se posmehovati plebsu, ki verjame v naš nespravljivi antagonizem?

Vsak gledalec Jamesa Bonda pozna elementarno napako tega prikupnega koncepta gentleman's agreement. V vseh pristnih bondiadah (v tistih z najbolj dandijevskim Bondom, Rogerjem Moorom) pravi sovražnik ni sovjetska zveza, temveč ponavadi premožni posameznik, ki si je na neki zapuščeni lokaciji (na samotnem otočju, pod morjem, v vesolju) zgradil graščino/mini imperij/orjaško fabriko, v kateri načrtuje uničenje človeštva in podobne zadeve. Mimogrede rečeno, prav ta tipičen bondovski nasprotnik pokaže, da največji strah Zahoda med časom hladne vojne ni bila Sovjetska zveza ali komunizem, temveč hibrid med kapitalizmom (izobraženim in bogatim Zahodnjakom) ter komunizmom (njegovo fabriko, v kateri je zaposleno navidez neskončno število uniformiranih minionov). Strašljiv ni bil komunizem kot tak, temveč grozeča možnost hibrida, v katerem ne moremo razločiti drugega od nas.



Najboljši primer Bondovega gentlemanskega nasprotnika je zagotovo Scaramanga (Christopher Lee v Možu z zlato pištolo), sofisticirani morilec, ki se na stara leta umakne v otočje pri Hong Kongu, kjer kani osvojiti svet ter še prej izzvati Bonda na častni duel. Ko Bond prispe na otok, mu Scaramanga da dobro vedeti, da ju čaka boj na življenje in smrt, a ga kljub temu kot pravi gentleman najprej pogosti z odličnim kosilom, razkaže svojo fabriko Zla ter ga zasipa s komplimenti o pregovorni zvijačnosti, gosposkosti in morilski izkušenosti. Skratka, Scaramanga ponudi Bondu gentleman's agreement at its finest: kosilo, viski in koš komplimentov pred bojem na življenje in smrt. A Roger Moore se vseskozi izogiba gosposkemu paktu: Scaramangovo apeliranje na svojo aristokratsko veščino ubijanja zavrne s trditvijo, da če že ubija, ubija za njeno veličanstvo in domovino; Scaramangove pripombe o tem, kako sta oba iste pasme sofisticiranih morilcev pospremi s ciničnim pogledom nejevere (prav zaradi tega pogleda je Moore daleč najboljši Bond), prijateljsko kosilo prekine z abrutpno izjavo, da ga bo ubil, in ko mu Scarmanga med izletom po fabriki Zla obrne hrbet, razmišlja, če bi ga uspel poriniti v silose s smrtonosno tekočino ... Prav Bondova reakcija pokaže, kaj je bistvo sofisticiranega, aristorkatskega morilca, o katerem sanjari Scaramanga: nikakor ne gentlemen's agreement, sofisticirano pitje visikja z najhujšim nasprotnikom, temveč brezbrižnost do aristokratskosti same. Če se lahko spet sklicujem na Kislo Grozdje Jona Elsterja: aristokratstvo je bistveni stranski proizvod - takrat, ko hočemo meriti na aristokratsko držo samo, izpademo kot povzpetniški plebejci (kot Scaramanga), medtem ko Bondova brezbrižnost do gosposkega pakta pomeni pristno gosposko držo.

*

Z isto nejevero in novo naivnostjo bi morda morali zavreči Jančarjeve pozive k pristni državljanskosti: prav zato, ker sem državljan Slovenije, mi bo popolnoma vseeno za državljansko odličnost. Pravi državljan ni tisti, ki se v imenu odličnosti lastnega domoljublja odloči za tišino o tako očitnih katastrofah države, kot je bila zadeva Ambrus. "Državljansko odličnost" dosežeš prav s tem, da ne meriš neposredno nanj; tako kot feministične teze potrjujejo samo tiste ženske, ki s svojim delovanjem ne merijo na odličnost ženskosti kot take (ženske, kot so Hannah Arendt, Rosa Luxemburg in Frida Kahlo, se preprosto odločijo: smo generična bitja, ljudje, in delovale bomo brez predhodne refleksije o tem, če ženska lahko deluje ali ne). Ambrus je ime za katastrofo države in individumi, ki so obvestili svetovno javnost, so bili pravi državljani prav s tem, da se niso ozirali na na odličnost naše države.

Če bi imel priložnost, bi gospodu Jančarju zastavil tole vprašanje: kako bi pa bilo v nasprotnem primeru, ko bi šele nek tujec odkril, kaj se je zgodilo v Ambrusu? Kaj bi to povedalo o naši državljanskosti?