Populizem, resnica, demokracija

O torkovi Piramidi je bilo prelito že dosti črnila. Že iz tega razloga se mi zdi nesmiselno pisati o sami oddaji: žalostno je, da so najmanj inteligentne in najbolj prostaške izjave - kot so Jelinčičeve ali Drobničeve - dosežejo tudi največji odziv. Filozofski simpoziji o aktualni politiki, ki se v zadnjem času kar vrstijo drug za drugim, pa ostanejo preslišani. Javni diskurz so pričeli obvladovati bedaki; teme, ki prevladujejo na slovenski politični sceni, so zadnji mesec dosegle intelektualno dno. Zaljubljeni Janša, pro et contra pogrom (že da razpravljamo o tem, če je grožnja s pogromom upravičena, je znamenje nekega uboštva), logotip Slovenije, plačljivost splava in podobne traparije me navdajajo z obupom nad državo, v kateri živim (a da ne bo pomote: obupan sem lahko samo pod pogojem, da mi ni vseeno za Slovenijo).

V kritičnem pisanju o trenutnih temah, ki ga lahko zasledimo v levih medijih (Mladini), se skriva ne samo tiho soglasje s primatom bedarij, temveč tudi (namerna ali nenamerna) politična zvijačnost. Levičarski mediji (in blogerji) so vzeli Drobničev predlog o plačljivem splavu, ki v resnici nikdar ne bi mogel prilesti v parlamentarno proceduro, zares; in z vsako novo histerično kritiko so povečali tehtnost Janševega poziva k Drobničevem odstopu. Janša se je zazdel za trenutek kot človek, ki zna prisluhniti kritikam levičarjem in feministk: in nobeden izmed njih si ni mogel pomagati, da ne bi v uveljavljanju moči v koalicijskih razmerjih - kar poziv k ministrovem odstopu definitivno je bil - videl skromno gesto vladarja, ki se zaveda napak svoje administracije. Mislim, da bi morala levica pri tako očitno katastrofalnih predlogih, kot je denimo plačljivi splav ali Jelinčičeve rasistične bedarije, ostati tiho. Razpravljanje z dvornimi norci lahko namreč vodi samo v podložnost kralju.

Ob raznovrstnih kritičnih odzivih na omenjene slaboumnosti pa najdemo tudi pozive k utišanju sovražnega govora. Sam pa mislim, da je edini način, kako pokazati na abotnost Jelinčičeve "politike", preprosto to, da mu pustiš spregovoriti. Merim na učinke resničnosti, ki jih v politiki (tako kot tudi denimo v psihoanalizi) ustvarjata cenzura in potlačitev. Tisti trenutek, ko poskušaš utišati svojega političnega sogovornika, njegovemu stališču podeliš dimenzijo prepričljivosti. SNS dejansko svoja stališča predstavlja kot glas ljudstva "brez dlake na jeziku", ki si upa povedati brutalno resnico brez zunanjih prisil politične korektnosti in brezkrvnosti tolerance. Jelinčić črpa vso svojo prepričljivost iz dejstva, da se prikazuje kot resnični reprezentant ljudstva, ki ga hegemonistični liberalni diskurz poskuša vseskozi utišati. Če lahko zapišem zadevo v povsem filozofskih terminih: v populizmu je pravi reprezentant ljudstva tisti, ki poseduje resnico, ki sama ne more biti reprezentirana.
A v resnici je to tudi vsa prepričljivost, ki jo imajo Jelinčičeve govorance: šele v prostoru javne televizije, ki mora po definiciji ustrezati standardom politične občutljivosti, lahko njegove besede dobijo težo, saj nam dajejo občutek, da se gibljejo na "neki drugi ravni", na ravni resničnega političnega stanja pod strpnim in univerzalističnim diskurzum javnega medija, na ravni, ki jo izkuša trpeče ljudstvo brez možnosti artikulacije svojega stališča.
Ljudem, kot so Jelinčič, Haider ali Sešelj, bi morali dati priložnost, da jih na javni televiziji prijazen in poslušen novinar intervjuja z vprašanji, ki bi izkazovali iskreno radovednost ("torej, gospod Haider, vso svojo politično pozicijo gradite na mnenju, da so Slovenci navadne gnide, ki si ne zaslužijo mesta na Koroškem. Povejte nam kaj več o tem!"). Odveč je omenjati Hegla: izkazalo bi se, da so ti politiki, ki so vseskozi besneli nad cenzuro sovražnega govora, temeljili na tej cenzuri sami; navidez zunanja cenzura je bila vseskozi zgolj način, kako zakriti, da nimaš ničesar za povedati; da se pod krinko sklicevanja na vsiljeno krinko v resnici ne skriva nič.

Obstaja seveda ugovor: da je v resnici to, kar zagovarjam, zgolj verzija Habermasovega zaupanja v neskaljeno komunkacijo, ki onemogoča preddemokratični konflikt. A v resnici je habermasovstvo blizu mojemu stališča. Dejansko menim, da se filozof ne sme upreti skušnjavam, ki jih zastavlja denimo Žižek, ter razglasiti politično vladavino jouissance. Politika je zagotovo prostor konflikta; a demokratična politika pomeni vsaj v svojem pojmu približevanje k potrditvi obstoja skupnega terena. Demokracija nam s svojimi najbolj slavnimi in zato tudi zlajnanimi značilnostmi ponuja orožje, s katerim preprečimo nevarnosti obskurantizma: s sklicevanjem na svobodo govora lahko dopustimo politikom a la Jelinčič in Haider, da razkrijejo svoje stališče v celoti, ter tako preprečimo zlom reprezentacije, na katerega se paradoksno sklicujejo v svojem zastopništvu glasu ljudstva. Če pristanemo na rešitve, ki nam jih v svoji politični teoriji predlagajo raznoliki filozofi, ki jih združuje protihabermasovstvo, dejansko potrdimo moč populistov. Pristati na to, da je gonilo politike solipsistični užitek (jouissance) ali nezvedljivi razkol (differend), da se v resnici, pod demokratičnim univerzumom skriva logika strasti ali nepremostljivi konflikt, pomeni pristati na igro populistov, na to, da obstaja nereprezentabilno, ki je s tem tudi resnica politike. A ta pozicija spregleda strast vsake prave demokracije: poskušati spraviti vse, brez preostanka, pa čeprav zaman in nikoli, v reprezentacijo.

Glas iz tišine

V četrtek je v Londonu umrl Aleksander Litvinenko, preiskovalec umora Politkovske, bivši ruski vohun in politični prebežnik. Najverjetnejša razlaga pravi, da je umrl zaradi posledic zastrupitve z radioaktivnim polonijem, s katerim bi ga naj zastrupili po direktivah ruskega političnega vrha.
Ta dogodek je izjemno pomenljiv. Z razliko od ostalih umorov, ki so motivirani na podlagi dejstva, da žrtev poseduje za nosilce moči obremenjujoče informacije, je šlo v tem primeru za zastrupitev, ki je terjala smrt šele nekaj dni kasneje. Litvinenko, ki bi naj imel v lasti ključne informacije v zadevi Politkovski, je bil umorjen na dolg rok. V času, ko se je bolj in bolj zavedal neizbežnosti svoje smrti, bi lahko povedal karkoli je že imel za povedati. V tem je perverznost tega političnega umora: čeprav bi ga naj ubili zaradi njegovega vohunskega dela, so mu dali na voljo ves čas, da razkrije informacije, ki bi škodovale Putinu. Nesrečni Litvinenko se je dobesedno znašel "med dvema smrtima": sprevrženost situacije se je najbolje izkazala v časopisnih naslovih prejšnjega tedna, po katerih Litvinenko "za svojo smrt krivi Kremelj."
Tik pred smrtjo je bojda izjavil, da je Moskva sicer uspela utišati en glas, a da bo kmalu soočena s svojimi zločinskimi dejanji. Tragična resnica Litvinenka je v tem, da njegovi morilci v resnici niso utišali ničesar: s tem, ko so mu dali par dni življenja v popolni gotovosti, da bo umrl, so ga perverzno izzvali, naj končno vrže karte na mizo ter razkrije informacije, zaradi katerih bi ga naj ubili. A Litvinenko ni prišel dlje od izjave, da so utišali še en glas - glas, ki ni imel na koncu ničesar drugega za povedati, kot to, da so ga utišali. V trenutku pred smrtjo, ko je imel vso priložnost, da razkrije svetovni javnosti trdne dokaze za obtožbe, da bi naj Putinova vlada sama inscenirala čečenske napade, ko je imel priložnost, da pokaže s prstom na morilce Politkovske, ni naredil nič od naštetega. Vse, kar je ostalo, je posthumno pismo, v katerem obtožuje Putina izdaje zaupanja ruskega ljudstva in političnega kriminala.
Litvinenko ni imel za povedati ničesar o nasilju, a so ga kljub temu utišali. Najbolj zgovorno nasilje v njegovih zadnjih govorih ni nasilje, o katerem je spregovoril, temveč nasilje, ki je ta glas pustilo nemočno govoriti še par dni po njegovem utišanju. Vsa prepričljivost Litvinenkovega glasu je bila v gotovosti, da "je bil bo" utišan; da čeprav ne govori o ničemer, čeprav nima ničesar za reči, govori že iz tišine, v katero ga je pahnilo nasilje. Litvinenko ni imel ničesar za povedati o nasilju; a kljub temu so bile to njegove zadnje besede. Impotentnost njegovega glasu je postala zgovorna šele takrat, ko je bil utišan.
Če se prav spomnim, je Kiarostami na nekem predavanju dejal, da nima noben izmed gledalcev željo, da bi pobegnil iz predavalnice. A tisti trenutek, ko bi jim rekli, da tega ne morejo storiti, bi se pognali proti vratom. Z istim občutkom smo spremljali umiranje Litvinenka: glasu, ki se sprva sliši kot prazno blebetanje, polno provizoričnih obtožb in plehkega disidentstva, prisluhnemo šele takrat, ko vemo, da že govori iz tišine (iz utišanja), pa čeprav še kar nima ničesar za povedati.
Cinizem Putanovih podanikov morda še ni bil nikdar tako rafiniran, a kljub temu je iz Litvinenka napravil tragično figuro, ki mora prebuditi še preostale schroederje po svetu.

Kratka pripomba o Tarkovskem

Zadnje čase sem v filozofskih krogih večkrat zasledil govorice, da je Tarkovski odličen režiser. Po mojem mnenju pa je Tarkovski vseskozi samo spretno zakrival dejstvo, da ne samo da je bil obupen režiser, temveč celo antirežiser (ta sodba se vzdrži Ivanovega otroštva in Andreja Rubljova). V njegovih najmanj gledljivih filmih (Nostalgija, Stalker, Žrtvovanje) postane dejstvo, da je hotel vseskozi od znotraj minirati film, najbolj opazno. Zdi se mi, da cel film vpreže zgolj v funkcijo dopolnila tistim slavnim kadrom, v katerih kamera tiho spremlja žoburenje kakšnega potočka ali miru mlakuže, v kateri se utapljajo zarjaveli kosi uničenih strojev. Ti prizori poskušajo vnesti v film tisto, česar se je sedma umetnost že od Ejzenštejnove opredlitve montaže kot osnovnega filmskega sredstva vseskozi upirala: tekočnosti.

Filmska govorica je v prvi vrsti delo montaže, ki zareže v filmsko tkivo in ga prestrukturira v pripoved. Kar poskuša napraviti Tarkovski je prav obratno: izumiti tekočnost, viskoznost tkiva filmske pripovedi, ki bi se zlila z mirnim pretakanjem tekočine ali propadanjem stroja. Grozliva tekočnost planeta v Solarisu (ali še bolj unheimlich viskoznost avtomobilskih rek na pričetku filma), bazeni v Nostalgiji, potočki v Stalkerju, vse te tekoče stvari poskušajo uničiti filmsko formo reza. Tarkovski poskuša odkriti stvar, ki ne dopušča reza (ipso facto tudi filma ne); skozi svoje delo je iskal nekaj, kar bi ne moglo biti posneto drugače kot brez vsakršne montaže. In njegova velika zvijačnost je bila v tem, da je vse te "kadre" obložil s srednješolskimi filozofskimi modrostmi, zapakiranimi v mračne izreke in neverjetno psihologijo. A med tistimi posnetki tekočnosti sveta pozabiš na vso zgodbo. Tekočnost je čista nepojmovnost, saj je nesposobna postaviti mejo; tekočnost izključuje pripoved, ker ne dopušča dogodka. In ko se ti posnetki "končajo" (v resnici, če bi bil Tarkovski povsem svoboden, se ne bi nikdar končali), se nejevoljni, kakor iz otrplega dremeža sredi kakšne tajge, prebudimo nazaj v film.

Če strnem svoje poročilo: Tarkovski je hotel minirati film (in, kar je še hujše, in povsem disidentsko, hotel je subvertirati film, kot ga je zasnoval cvet sovjetske kinematografije) in zato ga mora zgodovina obsoditi kot terorista.

Bedarije današnjega diskurza: rasizem protirasistov

V zadnji Sobotni prilogi smo lahko prebrali članek Irene Šumi in Damirja Josipoviča, "sodelavca inštituta za narodnostna vprašanja" o - seveda - Ciganih in Ambrušanih. Članek je poln navadnih puhoglavosti: v uvodu recimo avtorja "ugotovita", da obstaja tudi pozitivni rasizem - mitiziranje navdušujočega, spontanega, boemskega in nomadskega življenja Romov je, vzhičeno trdita pisca, prav tako rasizem. Vsakdo, ki je v življenju prebral vsaj eno knjižico o multikulturalizmu, smatra to trditev za trivialno, in res ne vem, zakaj jo predstavljata kot suho zlato.

A hujša katastrofa se zgodi v nadaljevanju članka. Avtorja zagovarjata trditev, da so prav tako rasisti tisti, ki trdijo, da je primer ločenih osnovnošolskih razredov za Rome etnična segregacija:

Romi so res nepremagljivo drugačni od "nas", le da so eni za to domnevno različnost, eni pa proti. To se je izkazalo že ob javnem razburjenju ob domnevno "segregacijskih" [navednice, ki vas ljubim navednice] ukrepih v osnovni šoli Bršljin, ko se je ministrstvo za šolstvo obtoževalo, da je strokovni argument (nivojski pouk) uporabilo za segregacijo. Absurd je v tem, da se obtožba implicitno naslanja na rasistično zaznavo, po kateri naj bi pri Romih dejansko šlo za "drugo raso" ("etničnost", "kulturo").

V čem je silovita perverznost tega argumenta? Parafrazirajmo ga: morda obstajajo posebni razredi, ki jih obiskujejo le romski otroci, ampak glej ga zlomka, če bi te razrede imenovali (in torej kritizirale) kot posebne razrede za neko etnijo, bi bili rasisti. Avtorja torej implicirata to, da se moramo nekako pretvarjati, da je minister Zver izbral skupino otrok po nekem neznanem kriteriju, ki pa naključno sovpade z "biti Rom". Po njunem (kot to najbrž samoironično sama imenujeta) "salonskem teoretiziranju" se moramo pretvarjati, da ne gre za razrede, zbrane po etničnem kriteriju, temveč za razrede, v katerem so pač po nekem golem naključju vsi romski otroci na Osnovni šoli Bršljin.
Z drugimi besedami: Rom je objektivno (policijsko, administrativno, politično) lahko postavljen kot Rom, a vsaka subjektivna prepoznava te lastnosti je napačna, saj po besedah avtorjev zapada v objektivacijo ("kakor da bi dejansko šlo za drugo kulturo"). Torej, objektivnosti ne smemo pripoznati zato, ker bi jo s tem objektivirali?
Zadeva me spominja na klasično Adornovo zadrego iz Dialektike razsvetljenstva (opravičujem se za standardno primerjavo z nacistično nemčijo, primerjava je izbrana povsem naključno): če rečemo, da so Židje manjvredni, je to etično problematična izjava, saj so enakovredni vsem drugim ljudem; a če rečemo, da so enakovredni, si zatiskamo oči pred dejstvom, da so v tistem času dejansko bili manjvredni, da so jih nacisti dejansko degradirali v manjvredna bitja. Našima avtorjema manjka drugi člen paradoksa: spoznanje, da Cigani dejansko, objektivno so Cigani.

Branje Engelsovega O avtoriteti

(Tole besedilce sem pred časom objavil na preminulem blogu v angleščini, ter ga kasneje prevedel v slovenščino z namenom objave v neki marksistični reviji. Ker se nisem strinjal z njihovo uredniško politiko, oni pa ne z mojim zoperstavljenjem kolektivizaciji teksta, objavljam del eseja tukaj).

V nasprotju z anarhizmom - torej, z doktrino, ki opusti legitimnost vsakršne avtoritete - Engels v kratkem tekstu O avtoriteti trdi, da je avtoriteta nujna sestavina kompleksnega postopka proizvodnje. Avtoriteta je nujna sestavina vsaj ene plati družbenega - proizvodnje. Avtoriteta (in njeno nasilje) je princip, ki organizira delo v tovarni, je tisto, kar vsili postopku dela red in disciplino. To zveni precej foucaultovsko (Engels govori denimo o »avtomatičnem mehanizmu tovarne«). V prvi polovici Engelsovega teksta je avtoriteta razumljena kot »mikroprincip«, ki deluje v sferi, zunanji politiki v pravem pomenu besede. Avtoriteta je nepopravljivo vpisana v red proizvodnje: politično dejanje revolucije, čeprav usmerjeno proti nasilju politične avtoritete, ne more učinkovati na samo proizvodnjo, kjer avtoriteta navsezadnje ni nujno »nekaj slabega«.

Videli smo torej: na eni strani neka avtoriteta, ustvarjenja kakorkoli že, in na drugi neka podrejenost, to sta stvari, ki nam ju ne glede na kakršno koli družbeno organizacijo nalagajo materialne okoliščine, v katerih produciramo in dajemo produktee v obtok. ... Nesmiselno je torej govoriti o načelu avtoritete kot o absolutno slabem in načelu avtonomije kot absolutno dobrem.

A nenadoma Engels premakne svoj diskurz od argumenta avtoritete kot »mikropolitičnega« načela, ki uravnava strukturo delovnega procesa, k avtoriteti v sferi politike v pravem pomenu besede:

Antiavtoritarci pa zahtevajo, da se avtoritarna politična država na mah odpravi, še preden so odpravljeni družbeni odnosi, ki so jo ustvarili. Zahtevajo, naj bo prvi akt socialne revolucije odprava avtoritete.
Ali so ti gospodje kdaj videli kakšno revolucijo? Revolucija je gotovo najbolj avtoritarna stvar na svetu, je dejanje, s katerim del prebivalstva vsili svojo voljo drugemu s puškami, bajoneti in topovi, torej s samimi zelo avtoritativnimi sredstvi. In če zmagovita stranka noče, da bi bil njen boj zastonj, mora svoje gospostvo uveljavljati s strahom, s katerim njeno orožje navdaja reakcionarje. Ali bi se bila mogla pariška komuna držati več kot en dan, če bi ne bila uporabila proti buržoaziji te avtoritete oboroženega ljudstva? Ali je ne smemo nasprotno ravno grajati, da je to avtoriteto premalo uporabljala?

Tisto, kar nas preseneča v tem teoretskem preskoku, je nenadna transformacija objekta: sprva Engels obravnava problem avtoritete in nasilja v sferi materialne produkcije, to je, v sferi, ki po definiciji ne dopušča svobode pred avtoritarnimi prisilami. Gre za avtoriteto, ki je vpisana v samo tkivo družbenega življenja, neločljiva od postopka proizvodnje. A nenadoma se Engels obrne k sferi politike - in kot nas filozofija od Aristotela do Hegla uči, gre za območje, drugačno od mračnih tovarn, kjer sta avtoritarna prisila in njeno nasilje notranja gospodarja: politika je prostor, kjer je svoboda tista, ki uravnava delovanje ljudi. In tudi ko beremo O avtoriteti, pričakujemo naslednji »humanistični« obrat: seveda, prostoru proizvodnje vladata disciplina in red, ki ju uvaja nasilje avtoritete - a v sferi političnega, in tukaj se socialisti in anarhisti strinjamo, kraljujeta le človekova svoboda in avtonomija.
A v tekstu se zgodi nekaj povsem drugega. Medtem ko je avtoritarnost v »tovarni« zgolj notranja, lokalna funkcija, vprežena v smotre ekonomičnosti proizvodnje, v politiki avtoriteta ni več mikroprincip, lokaliziran na en segment družbenega življenja: gre prej za nasilje v čisti obliki, osvobojeno vse funkcionalnosti in vpetosti v materialnost proizvodnje. V političnem dejanju nasilje avtoritete nepričakovano sovpade z najvišjo obliko svobode: kar je osvobojeno v revoluciji, ni človek, temveč avtoriteta sama.

Neresnost, enkrat za vselej

Včeraj me je bralka Nočne beležnice obtožila, da ne mislim resno vsega, kar napišem na blogu. Če pogledam nazaj, sem res dostikrat pisal v hudomušnem tonu; vsaj tri poste sem napisal z izrecnim namenom spraviti bralca v smeh. A vseeno, do včerajšnjega dne se mi je zdelo, da sem uspel razviti mračnjaški, obskurantistični ton, ki celo v najbolj prostaških šalah ostaja fundamentalno zavezan resnobnosti Resnice.
Da bi se ogradil od obtožb o neresnosti, ki so že letele na moj račun (v komentarjih, ki sem jih bil zaradi rahlih živcev primoran izbrisati, mi je denimo neka druga bralka grozila z atentatom s torticami), bom enkrat za vselej zapisal par najbolj prisrčnih neresnosti, ki sem jih slišal (ali izrekel) v družbi sošolcev, ter se od tega posta naprej ovil v nepreklicno resnobnost.

Nekoč je nanesla beseda na bluz. Debata je tekla nekako takole: če še niste opazili, je najbolj razširjena bluzovska fraza woke up one morning. Iz nekega misterizonega razloga skorajda vsak dober bluz komad omenja jutro in občutek, ki se prebuja skupaj z njim. Mar ni povsem isto s Kafko? Pri njemu se prav tako vse zgodi zjutraj. Temeljno vprašanje je, zakaj se ni nihče spomnil združiti te ljubezni do jutra in prepesniti Kafko v bluz. Samo predstavljajte si:

woke up early in the morning / I ain't but a cockroach baby
woke up early in the morning / white man took me down to court

Spet nek drug večer, ki smo ga preživeli v družbi kitare, bobenčkov in violine, smo uspešno zložili in uglasbili tole kitico, ki po mojem skromnem mnenju povzema Fenomenologijo od naravne zavesti, ki se preko abruptne norosti preobrazi do vednosti, preko gospodarja in hlapca do končnega frenološkega ekskurza:

Ljudje pravijo da sem nor,
Prav'jo da sem za v zapor,
Vrgel se bom čez most,
sam baby, duh je kost.

Naslednja izmenjava replik spet gre v smer Heglove slavne izjave:

-Kobetu bom na izpitu razložil svojo teorijo Heglove identitete med duhom in kostjo. Obstajajo ljudje, ki imajo x-ray vision, ki lahko vidijo skoz vse. A ker je Bog najtrša stvar, ne morejo videti skoz njega. Torej je Duh kost.

Nekaj časa smo molčali.

-Ej, a veš, s katerimi besedami te zapeljuje človek z x-ray vision?
-S katerimi?
-Kako seksi golenico maš tamle.

Nemški filozofi so pogosto na tapeti. Vemo, da recimo "hermenevtična zaprtost" pomeni Heideggra s prebavnimi motnjami. Nek sošolec mi je tudi poročal, da hajdegerjance obsedajo "telebajski, SDS in podobne stvari". Manj znane pa so Kantove pretepaške sposobnosti, ki nam jih je nekoč razodel asistent za fenomenologijo:

"Kant je svojim nasprotnikom lahko stisnil takega transcendentalnega kolenčka, da so jih še cel teden bolela noumenalna jajca."

Ob neki drugi priložnosti smo razpravljali o možnosti človekovega razmnoževanja z rastlinami. Ena izmed bolj obscenih domislic je bila ta, da dekleta iz strahu pred promiskuiteto ne bi več smela v krilih letati po nepokošenih travnikih.

Neresnost gor ali dol: te izjave so poglavitno gonilo mojega obiskovanja predavanj in vir mnogih resnih filozofskih refleksij.

Dve zgodbi o možu in kači

Mož v raztrgani srajci pride v gostilno ter se prerine med ljudi za šankom. Možje sedijo in pijejo; nekdo izmed njih vpraša:

“Kaj si najbolj želite?”

Prvi mož odvrne, da si od vsega najbolj želi bogastva. Drug mož si želi žensk in časti, tretji modrosti. Končno vprašajo tujca v raztrgani srajci:

“Najbolj si želim, da bi bil bogat graščak. Imel bi posestvo, veliko kot Moravska, imel bi toliko podložnih, da bi se pred mojim sivim gradom trli kot Kitajci v boju z zmajem, imel bi toliko gozdov, da bi bile druge dežele le drobne jase med mojimi drevesi. Želim si, da bi nato tlačani zakuhali upor, da bi ponoči, ko bi spal v beli srajci, vdrli v moj grad, da bi slišal njihovo besno skovikanje skoz vlažne hodnike, da bi skočil skoz okno in da bi med padcem rdečica zalila moja lica; želim si, da bi bežal pred svojimi podaniki, in ti bi me podili z baklami in psi, kot da bi se za mano podilo krdelo zmajev, želim si, da bi jim ubežal, se zatekel v strgani srajci v gostilno, se stisnil med ljudmi, ter da bi potem odgovoril na njihovo vprašanje:

"Kaj si najbolj želite?”

Tako nekako gre Kafkova zgodba, ki jo Walter Benjamin navaja v eseju o tem tesnobnem piscu. Otroci si baje želijo, da se jim vsako noč pove ista zgodba; a to Kafkovo besedilo omogoča, da isto zgodbo ponovimo večkrat v enem večeru, dokler ne omagamo pripovedovati o možu, ki si želi sedeti in pripovedovati o možu, ki si želi sedeti in pripovedovati. Ouroboros je grško ime za simbol kače, ki grize svoj lastni rep - in ta zgodba je kača, ki nas preseneti s svojim krvavim žrelom tam, kjer pričakujemo rep. Željni poslušalec se bo ujel v njen krog, z vsako novo ponovitvijo bo postal bolj občutljiv na rahle poudarke, ki v prejšnjih inačicah niso bili na delu (vprašanje je recimo, kako je Walter Benjamin povzel Kafkovo zgodbo, tako kot je vprašljivo, če pravilno navajam Benjaminovo navajanje. Zna se denimo zgoditi, da sem si vse skupaj izmislil); z vsako novo izvedbo in z vsakim novim krogom v klobčiču bo zahteval čim večjo istovetnost pripovedi.



Druga zgodba je smešna anekdota vzhodnonemških Judov:

Moškega, ki vse dneve in noči presedi v gostilni, povprašajo:

-Zakaj ne greš več domov?

-Ker moja žena vseskozi samo govori, govori, govori in govori.

-O čem pa govori?

-Tega mi pa ni povedala.

Ko je Heidegger slišal ta vic, je bojda rekel samo “es ist so.” Ne vem, če je bila njegova žena zmaj ali kača, ampak možaka razumem: tudi jaz mu bi potrdil s hajdegerjansko jedrnatostjo. Ženska pričakuje od moškega, da potihoma ostane otrok ter ohrani svojo ljubezen do poslušanja istih pravljic vsak večer (ouroboros); to je eden izmed razlogov, zakaj je feminilno v ljudskih bajkah tako pogosto povezano s kačo.

Lahko bi omenil tudi Nietzschejevo kačo. Ko Zaratustra hodi po pobočju gore, vidi svojega orla, kako s kot prstan zvito kačo v kljunu kroži visoko nad prerokom. Ourboros, kača, ki grize svoj lastni rep, je bila vselej podoba polnosti v sami sebi: ker se konča tam, kjer se začne, ker grize svoj lastni rep, se ne dotika ničesar izven sebe. A Zaratustrov orel, ki kroži z ouroborosom v kljunu, potegne kačji prstan iz njegove polnosti v samem sebi: tudi sam postane krog, temu bo, kasneje, opoldne, sledilo tudi Vse. Nietzsche nam pove tole: če obstaja krog, potem nima meje; če obstaja nekdo, ki pravi svojemu Da "Da", potem se bodo tvoje kosti, pa če si še takšen zanikovalec, potihoma strinjale.

Chestertonov nered

Ko sem zadnjič napenjal nove strune na kitari in kasneje občudoval nered prepletenih strun in vijakov na glavi inštrumenta, od katerih je bil vsak obrnjen v svojo smer, sem si zastavil naslednje vprašanje: kako bi morali biti vijaki obrnjeni, da bi bilo postavljeni v razmerje optimalnega nereda? Na isti problem sem naletel pred kakšnim mesecem, ko sem po nenadnem navdihu kupe knjig, ki so dotlej počivali na nočni polici, stolu in ob računalniku, pričel pospravljati po predalih in omarah: ker jih zaradi prostorske stiske nisem mogel urediti po enotnem kriteriju, sem jih hotel postaviti vsaj v skladu s principi nereda. Človek ne bi pričakoval, da je ravno to najtežje. Prvič zato, ker se po skritih prisilah redoljubnosti (ali misteriozne gravitacije) slej ko prej znajdeta skupaj dve knjigi iste založbe, iste tematike ali istega avtorja, kar že spominja na osnutek redu. A drugi problem je še bolj pereč: če bi se potrudil in zložil knjige tako, da bi dajale vtis popolnega nereda, bi pozoren obiskovalec moje zbirke zagotovo opazil, da se v domnevno kaotični seriji razvrstitve skriva princip: sam princip nereda. Če parafraziram star rek, principielni nered je perhaps a madness, but there's a method in it. Moja kasnejša rešitev je bila kompromisna: knjige sem razvrstil po večih različnih kriterijih, lokaliziranih na police (denimo, v eni polici imam na desni strani desničarske avtorje, na levi levičarske; v drugi polici imam na eni strani slabe, na drugi dobre knjige), v skladu z enciklopedičnim neredom Kitajcev.

Kratka Chestertonova zgodba iz znane serije Father Brown Stories, The Blue Cross, popisuje to paradoksno usodo nereda: njegovo transformacijo v red in nazaj. Londončane že več let ustrahuje neznani "zločinec" Flambeau, ki z majhnimi tatvinami in kaotičnimi šalami (zamenjavanje uličnih številk, mimikrija itd) ruši spodobnost in red londonskega meščanstva. Edino, kar preostane ubogim Britom, je pogoltniti svojo zgodovinski ponos ter poklicati na pomoč nosilca pristnega sekularnega razuma, ki se bo lahko spopadel s svojim antipodom: francoskega (kajpak) detektiva Valentina. Problem je samo en: o Flambeauju je znano samo to, da je visok; a ker je možakar mojster kamuflaže, bi lahko bil kdorkoli, višji od meter devetdeset, branjevka na tržnici ali utrujeni mornar v kavarni. Valentin nima nikakršnega namiga, kje bi se skrival Flambeau, kaj bi lahko bil njegov naslednji zločinski podvig in kakšno podobo bo zavzel. Cel London nad metrom devetdeset je usumljen; cel London je prizorišče naslednjega zločina. Zato je edina taktika, ki jo lahko Valentin uporabi v iskanju Flambeauja, to,

da računa na nepredvidljivo. V takšnih primerih, ko ni mogel slediti toku razumnega, je sledil toku nerazumnega. Namesto da bi hodil na prava mesta [na katerih bi lahko našel Flambeauja] - v banke, policijske postaje, skrite kotičke, narejene za srečanja kriminalcev - je sistematično hodil na neprave kraje; potrkal je na vsako prazno hišo, prebrskal vsako slepo ulico ... To noro podvzetje je opravljal z vso možno logično doslednostjo.

Z že navedenimi besedami nekega drugega slavnega Britanca: morda gre za norost, a v njej se skriva metoda. Vse, kar je Valentin počel, je to, da je izkal nenavadno: sprehajal se je po ulicah Londona, po urejenem univerzumu, v katerem je vse na svojem mestu, ter iskal nekaj (kaj?), kar bi izstopalo iz te razumne ureditve. Kasneje se mu posreči: v neki restavraciji, ko si utrujen od iskanje poskuša povrniti moči, presenečen odkrije, da je nekdo zamenjal vsebino solnice in sladkornice; njegova juha ima ogaben sladkoben priokus. To je znamenje nereda, ki ga požene v iskanej za skrivnsotnim storilcem, očitno za nekom, ki je pred kratkim obedoval v tej gostilni. Vse, kar mora najti, je nova motnja v Redu.
Kmalu se mu v iskanju pridružita dva zmedena policija; in ko ga po nekajurnem sprehodu po Londonu končno vprašata, kam sploh grejo, jima odvrne:

Če veš, kaj človek počne, ga prehiti; če samo ugibaš, kaj počne, hodi za njim in išči sledi njegovih dejanj. ... Vse, kar lahko naredimo, je to, da imamo oči na pecljih za kakšno nenavadno [queer] reč.
-Kaj mislite s tem, nenavadno reč?"
-Kakršnokoli nenavadno reč.

Valentin je tukaj (kaj drugega od Chestertona, velikega misleca, sploh ni za pričakovati) filozofsko povsem korekten: za nenavadno ne obstaja formula. Zmedenima bobbyjema ni mogel reči, da nenavadno reč prepoznamo po tej in tej pozitivni lastnosti. Nenavadno ne moremo prepoznati; nenavadno nima koncepta, je prav tisto, kar ruši konceptualizacjo, zato ne moremo imeti predpojma o čudnem; če lahko rečemo za drevo (ali katerikoli običajen objekt, vpisan v nek red), da ga vidimo takrat, ko vidimo lesnato tvorbo s krošnjo, za prepoznavo neanvadnega nikdar ne moremo ponuditi formule: "ko vidiš x, vidiš nenavadno".
Neanavadno namreč ni nič drugega kot vpadljivost sama; nenavadnost nima formule, po kateri bi lahko rekli, da jo vidimo takrat, ko nastopi x, temveč je vidnost kot taka. V Husserlovi analizi takrat, ko smo uperjeni na nek fenomen (ko imamo do njega intencionalen odnos), izluščimo zadevni fenomen od njegovega ozadja. Ko ravno zdaj bralec strmi v ekran, ga izlušči iz ozadja; fenomen ekrana izstopi iz ravnodušne mase ozadja. Poanta nenavadnega pa je točno v tem, da ni nikdar v ozadju, nenavadno je izstopanje kot tako, vpadljivost, ki ne vpade iz ničesar, ki je že vselej izpahnjena, out of joint. Nenavadno je navsezadnje sam Flambeau: ne ve se, kdo je, ne obstaja podoba obraza, ki bi jo lahko pripisali zločincu, ve se samo to, da je visok, da štrli iz množice, da izstopa (kar je z drugimi besedami opis čudnega: nikdar ne veš, kaj je, veš samo to, da štrli ven). Nenavadno - in to Valentin dobro ve - preprosto opaziš, pade ti v oči, ker nima poleg tega padanja-v-oči nobenega drugega mesta.



Po vrsti majhnih namigov - razbito okno, zamenjani oznaki za dvoje vrst sadežev na neki stojnici - ki jih policijska druščina zares zasledi med svojim iskanjem, končno prispejo do dveh duhovnikov, ki so ju priče opisovale kot krivca vseh majhnih zločinov. Ura je že pozna; znočilo se je in duhovnika (eden izmed njiju je seveda visok možakar, drugi čokat, neroden, naiven) sedita na neki klopci, ujeta v teološko razpravo. V tej navidez "povsem nedolžni teološki razpravi," kot jo opiše Chesterton, se skriva parafraza celotne zgodbe. Majhen možakar trdi, da je vesolje razumno; da obstaja red v vseh možni svetovih ter da ista moralna ali matematična resnica drži tudi na najbolj oddaljeni zvezdi; visok možakar - da, Flambeau, uganili ste - z nepričakovano ponižnostjo zazrt v tla vztraja, da obstaja raven, na kateri je naš razum nerazum; obstaja sfera, v kateri vsakršen red odpove.
V tem trenutku Valentin, skrit za drevo pri klopci, že misli osramočen oditi - uboga klera je imel na sumu, da sta zakrivila vse tiste neumnosti - še več, celo na to, da je eden izmed Flambeau je pomislil - ko nenadoma visoki možakar v presenetljivo istem tonu, v katerem je tudi potekala pobožnarazprava, zaukaže čokatemu duhovniku, naj mu preda svoje imetje. Drugi se ne zmeni za Flambeaujev poziv in tudi sam s povsem istim tonom, kakor da bi še zmerom govorila o isti stvari, pove, da se za drevesom skrivajo miličniki.
Čokati duhovnik, Father Brown, kot se kasneje izve, je namreč med popoldnevom, ki ga je preživel s Flambeaujem, s povzročanjem kravala (zamenjano solnico in sladkornico, razbitim oknom...), ki ga je vedno spretno počel za Flambeaujevim hrbtrom, namerno poskušal pritegniti pozornost policije; Flambeauja pa je zvabil v svojo bližino preprosto tako, da je cel prejšnji dan preživel v besnem razglašanju, da nosi na sebi nek sikla vreden diamant.
Ko Father Brown osuplemu Flambeauju razloži svojo metodo, stopi izza drevesa presenečeni Valentin in obema - tako Flambeauju kot francoskemu detektivu - preostane samo še to, da se priklonita resničnemu Mojstru.

Pri tem zaključku me je očarala zlasti ena malenkost: nespremenjen ton v glasu. Flambeau in Father Brown dejansko nista zaključila debate; medtem, ko je Flambeau z razkritjem svoje tatisnke identitete dejansko demonstriral tezo o prvinskosti Nereda, mu je Father Brown vrnil še močnejši odgovor: ves nered, ki ga je Valentin zasledoval v mestu kot znak privacije vsakršnega redu, kot znamenje čistega kaosa, je bil v resnici vseskozi v funkciji nekega višjega reda: Brownove namere. Če obstaja nered, obstaja samo zato, da se v zadnji instanci transformira v red (naključje je hotelo, da je prav ta red Jacques Ranciere v Nerazumevanju poimenoval s posrečenim imenom "policija"), ves vpadljivi kraval, ki sta ga puščala klera za seboj, je bila v resnici vpadljivost, postavljena v funkcijo policijskega Redu, redu par excellence.

Opozorilo naključnemu bralcu

V časniku, ki ima najmanj težav z lovljenjem ravnotežja, se je pod rubriko Blogorama danes nič hudega sluteč znašla tudi Nočna beležnica. Avtor, neki Mišo Renko, najbrž še en spretni vrvohodec, je citiral moj blog natanko takrat, ko nisem vedel, kaj si naj mislim - glej prvi prispevek o "romski problematiki" (mimogrede, Mišo Renko brez navajanja mojega bloga kot vira povzame tudi moj prispevek o blogu Tima Krabbeja).
Naključni bralec, ki bo priromal na Beležnico preko Dela, naj zato ve, kaj si mislim v resnici o "romski problematiki": predvsem to, da je Janez Janša strokovnjak paradoksne topologije in očitno bralec Lacana.

O propoziciji

Pred kratkim je izšla nova, tematska številka revije Iluzija, glasila študentov filozofije filozofske fakultete. Gre zagotovo za najboljšo številko doslej - vsaj po oblikovni plati so prekašali večino drugih slovenskih filozofskih publikacij. Tudi članki, ki sledijo rdeči niti razmerja med filozofijo in znanostjo, so vredni branja. Mojo pozornost je pritegnil zlasti prispevek Borisa Jovanoviča, tisto znamenito besedilo, v katerem avtor domnevno napove samomor. Nakup se - če že ne zaradi solidarnosti s mlado filozofsko skupnostjo - splača zaradi Borisovega prispevka (in vsaj dveh drugih), ki vsebuje par domiselnih logičnih akrobacij in prikupnih arhaizmov.
Kakorkoli že, odlomek, ki se mi je zdel najbolj zanimiv, je dokaz o logičnosti dejanskosti:

a) Kar je logično, je dejansko. (predpostavka)
b) Če stavek a) ni resničen, je resnična njegova negacija.
c) Ni res, da je to, kar je logično, dejansko. (apagogična
predpostavka)
d) Torej, če c), potem je dejansko to, da ni res, da je to, kar je logično,
dejansko.
e) Torej, če c), potem je negacija predpostavke a) tisto dejansko.
f) Torej, če c), potem je dejanskost negacije predpostavke a) rezultat
logičnega postopka.
g) Torej, če c), potem je tisto, kar je logično, dejansko. (uspešen
reductio)
h) Se pravi, kar je logično, je dejansko.

Skratka, argumentacija gre takole: če pristanemo na to, da ni res, da je dejanskost logična, potem iz tega sledi, da je dejanskost nelogična. A ker smo do nelogičnosti dejanksosti prispeli preko logičnega postopka, ker smo do nelogočičnosti prispeli s sklepanjem (formalizacija tega preprostega sklepa se glasi takole: iz -(p) sledi -p), potem moramo priznati, da je teza o nelogičnosti dejanskosti tudi sama povsem logična. Z drugimi besedami, Jovanovič kot eno izmed (neekspliciranih ) hipotez vzame samo dejstvo, da je to, kar počne, sklepalni postopek, ki naj bi bil ipso facto tudi logičen. Dejanje ali akt sklepanja se inkorporira v samo sklepanje kot protiteza trditvi, da dejanskost ni logična.

Problem v Borisovem argumentu bi se pojavil takoj, če bi do teze, da svet ni logičen, ne prišli po (v tem primeru reductio ad absurdum) sklepalnem postopku. Če bi Jovanovič pričel prepreprosto z neizpeljano trditvijo o nelogičnosti sveta, se ne bi moral sklicevati na dejanje sklepanja kot dokaz o logičnosti trditve, da je dejanskost nelogična. Denimo, privzemimo, da trditev

Obstaja x, za katerega velja, da "x je a" in "a ni a (kar se bere kot: obstaja vsaj en x, ki ni identičen samemu sebi; z drugimi besedami, obstaja vsaj en objekt, ki ne ustreza temeljnemu Aristotelovemu logičnemu aksiomu identitete. A ker Boris razvija nestandardne, protislovne logiške sisteme, lahko stavek zapišemo še bolj splošno: "obstaja x, ki ne ustreza aksiomu t logičnega sistema L")

na najbolj ekonomičen način formalizira trditev, da dejanskost ni logična. Problem, ki bi se Jovanoviču postavil s to trditvijo, je naslednji: kot vemo, so vsi eksistenčni stavki podvrženi empirični verifikaciji. Verifikacija te trditve se lahko proizvede samo po empiričnih, zunajlogičnih postopkih, ki zato ne morejo biti podvrženi očitku, da so inherentno logični (oziroma logiški).

Zato je edino, kar lahko sklenemo, to, da je Jovanovičeva izbira, da bo prišel do logičnosti trditve, da je dejanskost nelogična, preko logičnega sklepa, povsem arbitrarna in iracionalna (kot vsako pravo dejanje, seveda). Prav lahko bi ne prišel do trditve o nelogičnosti sveta preko sklepa. Zato je samo njegovo dejanje sklepanja, ki ga sam inkorporira v argumentacijo kot znamenje logičnosti, nelogično: je poljubno, ne sledi iz ničesar razen motivov njegovega teksta in svoj sklep proizvede samo performativno.

Zakaj sem se spravil prav na ta argument? Preprosto zato, ker se Jovanovičev argument nadaljuje s trditvijo, da lahko le na podlagi nujnega sklepa o logičnosti dejanskosti pride njegovo mišljenje do dignitete "filozofskega praznika" in "ontologičnega" statusa. Šele preko temeljnega enačaja med logičnostjo in dejanskostjo lahko zatrdimo nenapletalno (ali nemasturbatorno) in deskriptivno moč Jovanovičevega projekta logike protislovja.

Pa še nekaj, glede slavne propozicije. Proposition, čeprav v terminologiji Russella in Whiteheada pomeni logično enoto stavka z enim samim parametrom (resničnost/neresničnost), se vselej drži nekaj nelogičnega. Pomeni hkrati miroljubni stavek v zunanji korespondenci z dejanskostjo kot tudi zahtevo (he made a bold proposition) po resničnosti tega stavka samega. Logika je že na povsem atomarni ravni performativna, zahteva logičnost sveta (in zahtevek je, seveda, vselej povsem zunaj logike). Zato je proposition par excellence ("proposition" v drugem smislu besede) lahko prav Borisova mračna napoved samomora, ki jo lahko parafraziram takole:

Dejanskost, če ne boš logična, se bom ubil.

Janez Janša, mojster paradoskne topologije

Mišljenjske vijuge predsednika vlade, ali, bolj popularno, Möbiusev trak


Najljubši premier je od Hanžka zahteval, da se opraviči vsem državljanom Slovenije, ker je obvestil institucije Evropske Unije o deportaciji Ciganov v center za tujce.
Z drugimi besedami: Romi so v centru za zunanjost (za tujce), a hkrati ne smejo prestopiti meje lokalnega problema. Zunaj je še vseeno znotraj.

Takoimenovanizacija, drugič

Analitična filozofija razlikuje med rabo in omembo besede. Besedo omenimo takrat, ko denimo rečemo:

Stari so pravili Veneri zvezda Danica,

rabimo jo takrat, ko izjavimo

Danica je najsvetlejša zvezda na jutranjem nebu.

Omemba besede je zaznamovana z rabo narekovajev: kot že pravi Frege v klasičnem tekstu Smisel in pomen, narekovaji (tako kot tudi odvisni govor) odlepijo referenco od besede. Ko je besede omenjena (in ne rabljena), je nič drugega kot beseda: ne napotuje na nobeno stvar onkraj jezikovnosti.
Da bi bolje razumeli Fregejevo definicijo, se zdi vredno obnoviti razliko med smislom in pomenov. Kanonični primer je slavno trojno poimenovanje Venere: besede "Danica", "Večernica" in (planet) "Venera" vse pomenijo isto - njihov pomen je identičen - a njihov smisel je drugačen. Premier Slovenije in predsednik SDS-a imata različni smisel, a isti pomen. Smisel je kakor puščica, ki kaže na tarčo pomena - smisel je način, kako jezik prihaja do sveta.
Elementarni problem distinkcije med pomenom in smislom je naslednji: Frege, tako kot večina avtorjev, ki povzemajo njegov nauk, trdi, da sta "Večernica" in "Danica" dva različna načina za označevanje istega pomena, to je planeta Venere. A problem je seveda v tem, da je tudi sam izraz "planet Venera" nosilec enega izmed posebnih smislov, zgolj eden izmed načinov prihajanja jezika do sveta. Isto je v primeru premiera Slovenije in predsednika SDS: čeprav nas mika, da bi rekli, da je oseba "Janez Janša" resnični pomen teh dveh besed, je tudi to lastno ime zgolj eden izmed načinov, kako opredeliti referenco, in ne referenca sama.

 

Fregejeva pomota ima isto strukturo kot Carrollov vic, ki sem ga že navajal: 

to, kar vidite zjutraj, je Danica; a to v resnici ni Danica, to je samo njeno ime, v resnici je Večernica; a to ni Večernica, tako jo samo kličemo, v resnici je planet Venera.

Ko enkrat pristanemo na apofatično serijo zanikanja imen, se moramo sprijazniti, da nobeno ime ne bo Stvar sama: "Venera" tudi ni stvar sama, je le eden izmed načinov, kako prihajamo do stvari. Znotraj samega jezika ne moremo ustanoviti razlike med jezikovnim in med čistim, vsakršnega smisla osvobojenim pomenom.

Vrnimo se k razliki med omembo in rabo. V Fregejevi terminologiji bi bila raba besed smisel plus pomen: beseda "Danica" v stavku "Danica je vzšla" ima za svoj pomen (tako Frege) planet Venero, medtem ko je njen smisel "zvezda, ki sije najsvetlejše na jutranjem nebu". A v stavku

stari so pravili Veneri zvezda "Danica"

ni po Fregejevi analizi pomen besede "Danica" nič drugega kot njen lasten smisel. Ko besedo omenjamo - ko jo zapremo v narekovaje - naredimo svojevrstni fenomenološki epoche: besedo odtrgamo njenemu pomenu, vse, kar preostane od nje, je zgolj puščica, ki meri v prazno. Ko "Danico" zapremo v narekovaje, njen pomen ni več Venera, temveč sam smisel, preko katerega prihajamo do reference.
Naj zadevo ilustriram s političnim primerom: če denimo danes v Sloveniji zapremo besedno zvezo "avtonomna mladostniška kultura na Metelkovi" v narekovaje, s tem povemo v prvi vrsti to, da besedna zveza nima pomena, da ne obstaja nič takšnega kot referent "avtonomne mladostniške kulture na Metelkovi" (v resnici gre samo za postarane propadle umetnike in psevdo kulturništvo), tako da je pomen besede v navednicah nič drugega kot smisel besedne zveze. Postavitev v navednice pove tole "to, kar ljudje (zmotno) smatrajo za avtonomno mladostniško kulturo" - ergo, pravi pomen besedne zveze v navednicah je njen siceršnji smisel.
Fair enough, po tej analizi navednice (kot primer omembe besede) odlepijo besedo od njenega refererenta. A problem se pojavi prav pri primerih, kot so denimo izbrisani. Velika večina slovenske desnice (in tudi nekateri levičarji) postavljajo izbrisane vztrajno v narekovajev - iz nekaterih strukturnih razlogov, o katerih sem pisal par postov nazaj, je to pravzaprav zelo paradoskna operacija. A temeljni problem je v tem, da tukaj navednice ne rezultirajo več v čisti smisel, izvzet vsakršni referenci, temveč prej obratno: beseda postane brezsmiselna nosilka pomena.

Zakaj? Predvsem zato, ker ta politična raba narekovajev pristaja na to, da za izbrisane ni drugega imena. Če rečeš

tako imenovani izbrisani ["izbrisani"] zahtevajo odškodnino

pokažeš to, da se ne strinjaš s smislom besede "izbrisani", da pa ne najdeš drugega načina, kako bi referiral na njen pomen. "Tako imenovani izbrisani" referira na isti razred objektov kot beseda "izbrisani" brez narekovajev ali predpone "tako imenovani", a abstrahira od vsakršnega smisla. "Ti, ki jih imenujejo izbrisani, v resnici niso doživeli nobene krivice, v resnici niso izbrisani" - ta izjava ima za svoj pomen identičen spisek ljudi, a paradoksno odmisli vsakršen smisel, ki je pripeljal do zajetja tega spiska. Ima čisti pomen, osvobojen od vsakršnega smisla - je zgolj tarča brez puščice.

Par sklepnih pripomb:

- Takoimenovanizacija lahko proizvede dva popolnoma različna (a vzporedna) učinka: prvič, odcepitev besede od njenega pomena, drugič, odcepitev besede od čistega smisla. Obe operaciji sta politični: prva ironizira in zapre govor drugega, druga iz reference odstrani razsežnost smiselnega (in s tem političnega).

- Takoimenovanizacija kaže na temeljno "nenaravnost političnega". Politika kot dvoumna igra med prezentiranim in reprezentiranim (v skladu z Badioujevim razlikovanjem) vseskozi igra na presežek smisla na eni strani in neimenljivim na drugi.
Takoimenovanizacija pokaže na to, da politika ni administrativna veščina upravljanja z Vsem, temveč konstrukcija in artikulacija obsega Vsega.